Svetlana Makarovič: »Moja pot drži v samost«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoSaša Kovačič

VideoSandra Kovačič

Thumbnail
6 min
  • DELI

»Samost pomeni, da si sam odgovoren za to, kar storiš in rečeš. Ne izgovarjaj se na druge. Če se odločiš narobe, boš sam plačal. Tudi za to, kar si storil dobrega, boš nagrajen sam. To je samost. In tja drži moja pot,« pravi Svetlana Makarovič.

Ostre besede in globoke misli tudi pri osemdesetih oblikujejo njen umetniški in svetovnonazorski svet. Pogovor z njo je pravo doživetje, še posebej, ko spregovori o branju, o knjigah, ki jih je prebirala kot deklica, pa tudi o svojih pravljičnih junakih, ki so spremljali odraščanje in doraščanje vseh nas.

Ob omembi imena Svetlana Makarovič pomislimo na poezijo, balade in pravljice, pa tudi na pravičnost in pogum biti na strani nemočnih in deprivilegiranih … Kdo je pravzaprav Svetlana Makarovič?

Saj ne vem, kaj me pravzaprav sprašujete. Karkoli me boste vprašali, vam bom odgovorila, da me vprašajte kaj lažjega.

Če gledam sama nase in svoje življenje nazaj, sem se že tako naveličana, da komaj čakam, da izginem sama pred seboj. Do takrat pa moram še nekaj početi. Moram še nekaj ustvariti, da ne bodo vsi samo prekleli mojega spomina, ampak da se ga bo kdo spomnil tudi s kakšno lepo mislijo. Verjemite mi, živeti 80 let z eno samo osebo je zelo utrudljivo. In včasih tudi dolgočasno.

»Živeti 80 let z eno samo osebo je zelo utrudljivo. In včasih tudi dolgočasno.«

Zato se s to osebo včasih tudi sporečem, včasih ji kaj naročim, včasih ji tudi kaj očitam. Rečem ji recimo: »A ti nisem rekla, da daj temu mačku brikete, tistemu pa ne!« In potem si odgovorim: »Ja, to mi zdaj poveš, ko je drugi brikete že pojedel.« To so recimo takšni prizori iz mojega življenja. (smeh)

Z Mladinsko knjigo ste povezani že vrsto let. Kakšno je to skupno sodelovanje? Kaj vam pomeni Mladinska knjiga?

Mladinska knjiga je dobra založba. In kolikor imam izkušenj, ste v njej sami prijazni ljudje.

Kaj potrebujete za ustvarjanje? Kako vas najlažje »najde« ustvarjalna zamisel?

Nekaj mi pride nasproti in včasih rečem ja, včasih pa ne.

S katerim likom iz vaših pravljic se najlažje poistovetite?

V vsaki moji pravljici je moj lik. Prav gotovo sem kosovir, prav gotovo sem sovica Oka, prav gotovo sem Tacamuca. Prav zelo zagotovo sem pa Sapramiška, z vsemi izkušnjami, z vsemi razočaranji, z vsemi odločitvami, da bom, da mogoče bom, da rajši ne bom, ampak potem vendarle bom. No, pravljica o Sapramiški se konča srečno, moja se bo tudi tako, kot si zaslužim.

Kako pa je nastala Sapramiška? Ste jo res začeli pisati na silvestrski večer, ko ste bili sami?

Kaj pa vem, ne spominjam se. Veste kaj, v mojih letih imam pravico biti dementna in stvari pozabljati. Tako kot imam v mojih letih pravico biti grda, zgubana, vse, kar hočete. Vzamem si to pravico, da se nekaterih stvari kratko malo ne spomnim. Ampak ker je znanost svetlanologija v Sloveniji zelo razširjena, se bo kakšen pameten prav gotovo spomnil, kako je nastala ena pravljica, kako sem potem spreminjala kakšno pravljico, kako v Pekarni Mišmaš najprej ni bilo mačka, potem je pa kar na vsem lepem v eni drugi izdaji maček bil. Vse to, česar tudi jaz ne vem, bodo pojasnili svetlanologi.

»Vzamem si to pravico, da se nekaterih stvari kratko malo ne spomnim.«

Kako naj vem, zakaj se je v drugi izdaji Pekarne Mišmaš pojavil maček? Domnevam, da je bilo to zato, ker se mi vse življenje dogaja, da k meni prej ali slej pride kakšen maček ali kakšna mačka in se podrgne. Najlepše, kar se mi je v življenju zgodilo, se mi je zgodilo v zvezi z mucami ali pa z mačkoni, pa tudi najbolj žalostne stvari so se zgodile v zvezi z njimi. Najhujše stvari so te, ko se kaj hudega zgodi kakšni živali, kakšni muci, kako se ljudje znebijo mačjih mladičkov in tako naprej. Hujšega ni.

V tem je neka simbolika, ker se ljudje znebijo tudi svojih otrok, ko jih ne potrebujejo več ali če niso po njihovem okusu. Ni res, da bi vsaka samica ljubila svoje mladičke. To je fama. Nekatere mame imajo strašno rade svoje otroke, nekatere pa jim pokvarijo samopodobo, jih usmerjajo v suženjski odnos do apriornih avtoritet ali pa jih kratko malo zapustijo … Ampak to so žalostne stvari. Saj smo rekli, da se bomo pogovarjali o pravljicah, ki se srečno končajo.

Svetlana Makarovič med podpisovanjem svojih knjig

Kaj radi berete?

Berem vse. Med drugim prav rada preberem kakšen grafit, če je dober.

Kaj pa ste radi brali v otroštvu?

Ena prvih stvari, ki so me navdušile, je bil kičast roman z naslovom Carlotta Torresani. Ne spomnim se vsebine, vem samo, da je bila junakinja strašno lepa pa strašno nesrečna. Ker sem bila v predpuberteti, sem vse doživljala, kot da se dogaja meni. Bila sem grd otrok oziroma sem živela v prepričanju, da sem zelo grda, ker mi je to ves čas dala čutiti moja mama. Zato sem se poistovetila z romanom, v katerem je bila junakinja lepa, a nesrečna. Ali pa je bila najprej grda, potem pa grozno lepa. To me je strašno navduševalo.

Pa seveda pravljice. In stripi. Eden najlepših, kar se jih spomnim, je še iz časa med vojno, Drvarka Marija avtorja Jožeta Tomažiča. Všeč mi je bil tudi Pohorski zlodej, pa Pohorske bajke in povesti s čudovitimi ilustracijami umetnika Beranika.

Veliko sem brala tudi Andersenove pravljice. Nekatere so me popolnoma očarale, nekatere pa sprovocirale, da sem bila ogorčena. Recimo Rdeči čeveljčki o punčki, ki je rada hodila na ples in potem morala do smrti plesati ali nekaj takega. Skratka, ni vsaka Andersenova pravljica umetnina. Med njimi je tudi veliko smeti. Navsezadnje je Andersen pisal za otroke bogatašev, česar jaz nikoli ne bi počela.

Kaj pa sodobni avtorji? Kdo vam je pri srcu?

Na vsak način Mojca Kumerdej, Goran Vojnović in Boris A. Novak. Če pa me vprašate, kdo mi je najljubši, sem sama sebi najljubša.

Pravkar je izšla slikanica Strašni volk, ki jo je ilustrirala Jelka Reichman. Kaj menite o njenih podobah?

To je lep pravljični svet, skoraj nekoliko prelep, začinjen s kančkom humorja. Jelka ne zna biti hudobna. Jaz znam biti hudobna, Jelka pa ne. Jelka nariše tako, da je vse lepo, tako, kot bi si človek želel, da bi v resnici bilo. Pri Jelki ni nobene grotesknosti, nobene hudobije. Taka je. Pri meni je pa hudobije ohoho, (smeh) čeprav jo včasih malo zatajim. Če jo sodim po njenih ilustracijah, je Jelka patološko dober človek. Je absolutno prisrčna. Jaz sem mogoče prisrčna na drug način.

Kako ste vi prisrčni?

Kolikor se poznam, čeprav se še zdaj ne poznam popolnoma ... Še zdaj ne vem, kako bom pripravljena na smrt. Me pa zanima, kako bo. Vem pa ne.

Je tako, kot če upihneš plamen na sveči, ali počasi zamiraš prav mučno dolgo? Se bom sredi koncerta na odru zgrudila in me ne bo več? To bi bil tak poetičen konec. Ali pa bom tako kot kosovirji – kosovir se ne rodi in kosovir ne umre, kosovir nastane in izgine. Pa si razlagajte, kot veste in znate.

Zadnja leta najraje nastopate s šansoni. Napisali ste tudi dve pesniški zbirki haikujev, Zima vezilja in Naj bo poleti. No, tudi o škratu Kuzmu ste napisali nove zgodbe. Je k temu pripomogla tudi pokojna urednica revij Ciciban in Cicido Jasna Merc?

Jasna je v mojem spominu kot ena najsvetlejših lučk v mojem življenju. Brez pretiravanja. Najbolj žlahtna oseba, kar sem jih v življenju spoznala. In mogoče edina, ki me je res poznala bolje, kot jaz poznam samo sebe. Ko je prebrala kakšno moje delo, sem takoj vedela, ali je ali ni. Nič ji ni bilo treba reči. To se je videlo na njenem mačjem smrčku.

Odkar je ni, je svet v resnici opustošen. Mislim, da vemo to vsi, ki smo jo poznali, pa ne idealiziram. To je bila zares najjasnejša jasna vseh jasnin. Spomin nanjo bo zmeraj bolel. In kadar pomislim na svojo smrt, imam občutek, da grem tja, kjer je Špič. Ali kjer so vse tiste najine muce.

Vsakokrat, ko se spomnim nanjo, se vprašam, kaj sploh še delam tukaj. Pa zmeraj je samo še nekaj, samo še ta koncert, samo še ta knjiga, samo še ta recital ... Ne morem sedeti in čakati, da bo konec.

Bi me pa veselilo pustiti za sabo svoja izbrana dela, izbrano poezijo, izbrane pravljice, recimo vse baladne pravljice v eni knjigi. S tem bi se počutila počaščeno in bi si želela to dočakati.

Generacije so rasle ob Sapramiški, Korenčkovem palčku, škratu Kuzmi, Sovici Oki, Smetiščnem mucu, Tacamuci … Vsak se lahko najde v vaših pravljicah, z nami ostanejo vse življenje.

Meni je neizmerno všeč žaba Regica iz Korenčkovega palčka. V življenju sem spoznala toliko ljudi, ki so me hoteli poučiti, kako je treba živeti. Korenčkov palček je kot otrok, ki ne ve, kje je prava pot domov. Ki ne ve, kam naj gre, ker je izgubljen v tem velikem svetu in preplašen. Žabo sprašuje, kje se gre domov. In žaba reče: »Poti je dosti in kolikor jih hočeš. Tule je ena, pa tule je še ena. In tukaj je še ena. Tu je nekoč bila, pa je ni več.« Skratka, to je karikatura omejenega pedagoga, ki otroka usmerja. »Tako je prav, če pa ne bi bilo tako prav, bi bilo pa narobe, kajneda.«

Ti pedagogi so mi šli celo življenje na živce. Koliko sem po krivici dobila klofut, ker sem spraševala stvari, ki se jih ni spodobilo spraševati. Strašno me je recimo zanimalo, kaj imajo angelčki pod srajčko. In ali angelčki tudi lulajo. Ampak ko sem to vprašala, sem dobila klofuto od kateheta ali od mame. Edino moj papa me je razumel, ker se je tudi njemu zdelo zabavno spraševati, kaj imajo angelčki pod srajčko. Res pa je, da še zdaj ne vem. (smeh)

Vaši priljubljeni pravljični liki imajo v sebi prvinsko otroškost, niso pa otročji. Kaj lahko poveste o škratu Kuzmi, kadar se razkuzma?

Tudi Kuzma sem jaz. Vem, da škrat ne more živeti, ne da bi nagajal. Ne morem živeti, ne da bi provocirala. Do zadnjega bom provocirala in nagajala. Ne bi rekla, da sem zlobna, sem pa žleht. Tudi jaz sem škrat Kuzma.

Tudi sovica Oka se je uprla in šla po svoje. Toda to niso kakšne hude vragolije …

Ja, to je pot. Začne se z gazjo v snegu, se nadaljuje z gozdno stezico, ki se razširi v pot, in potem se točno vidi, kam ta pot vodi. Ta pot vodi v samost. Samost pomeni, da si sam odgovoren za to, kar storiš in rečeš, sam nosiš posledice. Ne izgovarjaj se na druge, imel si čas, da si premislil, kako se boš odločil.

Če se odločiš narobe, boš sam plačal za to. Ne bodo plačali tvoji bližnji, ker jih nimaš, ne boš plačal namesto koga drugega, ampak boš plačal samo za to, kar si storil sam. Tudi nagrajen boš sam za to, kar si storil dobrega. To je samost. In tja drži moja pot. In tudi pot tistih pravljic, ki nosijo odgovornost za konec.