Silvana Orel Kos: »Vse je knjiga, v kateri najdete vse«

AvtoricaKatarina Peterlin

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
6 min
  • DELI

»Moj odnos do prevodov je podoben odnosu, ki ga ima verjetno večina staršev do otrok: ne razmišljam o tem, ali mi je kateri od teh najljubši ali da sem nanj še posebej ponosna,« pravi izkušena prevajalka in predavateljica na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Silvana Orel Kos, ki za svoje veselje najraje prevaja poezijo, je pred kratkim iz danščine prevedla zbirko novel Vse pisateljice in aktivistke Janne Teller o nestrpnosti, zlorabah in skrajnostih vseh vrst. Pravi, da je prevajanje zanjo najintimnejši stik z izvirnim delom ter preizkusni kamen za razumevanje sporočila in slogovnih razsežnosti izvirnega dela.

Kako ste začeli svojo prevajalsko pot?

Ravno v času dodiplomskega študija smo na tedanjem Oddelku za germanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani študentje angleškega jezika prvič lahko izbrali prevajanje kot novo študijsko smer. Študij prevajanja je bila sveža in navdušujoča alternativa pedagoški ali poklicno nespecializirani nepedagoški smeri jezikovnega študija. Prevajalsko delo sem dotlej samoumevno sprejemala kot bralka slovenskih prevodov tujih del, pa tudi zavestno opazovala pri študijskih predmetih z literarnimi vsebinami. Z možnostjo študija se je prevajalsko 'delo' izrisalo tudi kot 'poklic', ki ga lahko pridobim z načrtno izobrazbo.

Imate svoj najljubši prevod?

Moj odnos do prevodov je podoben odnosu, ki ga ima verjetno večina staršev do otrok: ne razmišljam o tem, ali mi je kateri od teh najljubši ali da sem nanj še posebej ponosna. Vsak prevod ustvarim z iskreno predanostjo izvirnemu avtorju in ciljnim bralcem, rezultati so sicer različni. Vsekakor pa so opazne razlike v odnosu bralcev ali družbe do prevodov. Prevodi določenih del so še posebej zaželeni, opaženi, cenjeni, v ponos družbi. V tem primeru bi izpostavila svoje prevode pravljic Hansa Christiana Andersena, ki so pomembni zaradi prevoda neposredno iz danskega jezika ter brez ideoloških ali moralističnih pridržkov, ki so opazni v prevodih iz socialističnih petdesetih let 20. stoletja ali še v starejših prevodih, v katerih so bili izpuščeni za otrokovo dušo grozljivi prizori.

So kakšni posebni kriteriji, po katerih se odločate za izbor knjig oziroma avtorjev, ki jih prevajate?

Kljub prevajalski izobrazbi prevajanje vseeno ni postalo moje osrednje področje poklicnega delovanja. Poklic, ki ga dejansko opravljam, je poučevanje prevajalskih in prevajalsko pomembnih jezikovnih predmetov na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, vsekakor pa je pridobivanje in razvijanje prevajalskih izkušenj nujna dopolnitev pedagoškemu delu.

Prevodnih del ne izbiram sama, ampak se odzovem na povabilo založb, gledališč in v primeru podnaslovnega prevajanja filmov na pobudo nacionalne televizijske hiše ali kinematografov. Za svoje veselje rada prevajam poezijo. V tem primeru izberem posamezne pesmi, ki me najbolj nagovorijo. Nekaj takih prevodov sem objavila na spletnem portalu Pesem.si, določene prevode pa hranim v predalu oz. domačem računalniku.

Prevajanje je za vas …

Prevajanje kot delovni proces je najintimnejši stik z izvirnim delom in preizkusni kamen za razumevanje sporočila in slogovnih razsežnosti izvirnega dela. Prevajanje je najbolj poglobljeno branje izvirnega dela in tehtanje odločitev o prevodni uresničitvi z namišljenim ali dejanskim pogovorom z izvirnim avtorjem ali izvirno avtorico. Čeprav prevajam besedila, ki živijo življenje, neodvisno od avtorjev, si rada predstavljam, da je izvirno besedilo živ organizem, s katerim lahko komuniciram.

»Čeprav prevajam besedila, ki živijo življenje, neodvisno od avtorjev, si rada predstavljam, da je izvirno besedilo živ organizem, s katerim lahko komuniciram.«

Eden vaših zadnjih prevodov je zbirka kratkih zgodb danske pisateljice Janne Teller. Kako ste se lotili prevajanja knjige Vse?

Kot pri drugih delih sem se tudi pred prevajanjem knjige Vse pozanimala o delu in življenju avtorice. Poleg tega rada vprašam urednico ali urednika, ali ima posebne želje v zvezi s prevodom. Pri prevajanju knjige Vse sem poslušala pogovore z avtorico Janne Teller, v katerih pojasnjuje kontekst posameznih novel.

Poslušala sem jih tudi s posebnim namenom, da bi slišala, ali določenim likom, ki v danskem izvirniku niso spolno opredeljeni, prisodi specifičen spol. Želela sem namreč uporabiti tako interpretacijo, kot si jo je zamislila avtorica, ki pa zaradi posebnosti danskega jezika v sami ubeseditvi ni bila izpostavljena. Z nekaterimi vprašanji sem se obrnila tudi neposredno na avtorico, ki mi je prijazno odgovorila in pojasnila svoje videnje.

Ste imeli pri prevajanju kakšne posebne zagate?

Pri prevajanju je bilo nekaj takih zagat, ki sem jih odpravila ob povratnih informacijah avtorice, nekaj pa z uredništvom. Kot sem že omenila, je bilo treba razrešiti vprašanja v zvezi s spolom in številom oseb, ker v danščini diferenciacija ni potrebna.

Avtorica mi je tudi pomagala pri interpretaciji nekaterih pomensko ali slogovno nenavadnih besedilnih mest. V delu je na različnih mestih tudi nekaj besednih iger, izpostavila bom besedne igre v zvezi z naslovom. Morala sem najti načine, kako obdržati dvopomenskost izraza »vse« v zadnji noveli, torej v običajnem pomenu nedoločnega zaimka srednjega spola ('tisto vse') in novotvorjene samostalniške besede moškega spola ('tisti vse'), tj. celovitost idejnega univerzuma, ki ga pisateljica udejanja s svojim pisanjem, v primerjavi z drugimi potencialnimi idejnimi univerzumi.

Z uredništvom pa sem se dogovorila, da v prevodu obdržim citatne nemške izraze, ki jih pripovedovalka vpleta v spomine na otroštvo, npr. omembo avstrijske pijače znamke Almdudler, ki je prevedena za bralca potujitveno kot »almududler«, ne pa opisno kot »avstrijski sok z mehurčki«. Prva prevodna ustreznica bralcu oteži branje, saj se mora sam potruditi, da z npr. s preverbo izraza po spletu zapolni vrzel v razumevanju. Druga prevodna ustreznica bi bralcu omogočila mirnejši bralni tok, izgubil pa bi se slogovni in kulturni namig, ki sooblikuje lik dekleta, razpetega med dansko in avstrijskonemško kulturo.

»Avtorica mi je pomagala pri interpretaciji nekaterih pomensko ali slogovno nenavadnih besedilnih mest.«

Vam je kak odlomek iz knjige še posebej ljub?

Še posebej mi je všeč kar vsa novela »Ptiči, rožice, drevesa«, v kateri avtorica preizprašuje vprašanje posameznikove istovetnosti in njegove kulturne pripadnosti in s slednjim povezano bolečino jezikovno-družbene zaznamovanosti priseljencev in njihovih otrok. Pripovedni tok je dinamičen, razgiban in se ritmično stopnjuje do bralčevega končnega uvida v krivico, ki se (z)godi mladi pripovedovalki.

Besedilo je kljub trpki vsebini na mestih simpatično humorno in hudomušno. Če se že moram odločiti za določen odlomek ali citat, bi to lahko bil uvodni odlomek, v njem pa naslednje vrstice: »Kaj mogoče ptiči odločajo o danskosti? Hej, ptička, ej, ptička na nebu, povej, koliko Danka sem, koliko Danka sem.« Ta kratki odstavek zrcali tako poetičnost in ritmičnost pripovedi kot tudi ironično medbesedilno sklicevanje na vsevedno ogledalo v naravi oz. v odzivu zunanjega sveta, ki naj bi determiniral ali reflektiral istovetnost osebe bolj ali manj brez ozira do tistega, kar oseba sama čuti o sebi.

Kako bi knjigo Vse opisali z enim stavkom?

Knjiga, v kateri najdete vse … predsodke, zablode in krivice, ki hromijo posameznikovo svobodo in razumevanje vsega.

Vaše priporočilo za knjigo – komu bi jo priporočili in zakaj?

Knjiga je napisana slogovno raznoliko, humorno, kruto realistično in poetično, s čimer omogoča pestro bralno izkušnjo. Vsebinsko pa obravnava težke posledice za posameznika, ki je žrtev lastnih ali tujih predsodkov.

Branje priporočam starejšim najstnikom in odraslim, v vsakem primeru pa bralcem, ki so sposobni zavzeti kritično distanco do krutosti v predstavljenih zgodbah in razmišljati o svojem položaju v sodobni družbi, katere vseobsegajočo demokratično naravnanost vse bolj zamejujejo različna radikalizirana mnenje in stremljenja.

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je še posebej navdušila?

Prav v zadnjem času sem v švedskem izvirniku ponovno prebrala kratki »ljubezenski roman« Nedstörtad ängel (Vrženi angel) iz leta 1998 švedskega avtorja Pera Olova Enquista, poetično prozno delo, ki se bere kot pesnitev, vsebinsko pa ima nekaj podobnosti z romanom Janne Teller Vse, o bolečem iskanju bistva človekove osebnosti.

Tri knjige, ki bi jih priporočili v branje?

Če je le mogoče, berem leposlovje v izvirnem jeziku. Rada imam dela, ki v moji glavi najdejo stalen privez in jih kot barke lahko potegnem bliže k sebi, kadar se mi zahoče. Ne gre ravno za priporočilo, ampak osebni izbor treh izpovedno pretanjenih pesniških zbirk, ki utegnejo nagovoriti ali opomniti še kakšnega bralca: Ogledalo sanj (1961) Jožeta Udoviča, Vesolje (1983) Gregorja Strniše in Lasa pur dir (2013) Erike Vouk.

Thumbnail