Rupi Kaur o svoji poeziji

AvtoricaMarija Ana Marolt

FotoNabil Shash

Thumbnail
10 min
  • DELI

Petindvajsetletna Kanadčanka z indijskimi koreninami je tisti svetovni književni in družbeni fenomen, ki je poezijo približal množicam. Glasnica novega feminizma se s svojimi pesmimi in ilustracijami loteva tem, kot so ljubezen, trpljenje, izguba, težke preizkušnje, iskanje moči za nove zmage, celjenje ran in ženskost. Prvo zbirko, med in mleko, je do zdaj prodala v neverjetnih 2,5 milijona izvodih in z njo kar 77 tednov vztrajala na lestvici najbolje prodajanih knjig New York Timesa. V slovenščini je pred kratkim izšla že druga knjiga, sonce in njeno cvetje. Zbrali smo nekaj najpogostejših vprašanj, ki jih Rupi Kaur postavljajo njeni oboževalci.

Kdaj ste začeli pisati poezijo?

Že v otroštvu sem veliko brala, vendar pa vse do srednje šole nisem resno pisala. Začelo se je z eseji. V 7. razredu sem zmagala na natečaju za govorni esej in to štejem za svoj prvi nastop. Jaz – sramežljiva, introvertirana in maltretirana 12-letnica – stojim pred sto učenci in na glas berem svoje delo ter dobim nagrado. To je bil prvi korak na poti do osebe, kakršna sem si vedno želela biti.

Pisala sem rojstnodnevne pesmi za prijatelje in ljubezensko poezijo za simpatije. Zelo resno sem vzela tudi pisanje dnevnika, kar se je nadaljevalo do srednje šole, ko sem začela pesmi opremljati z risbami. Rišem sicer že od svojega petega leta, takrat pa sem prvič združila ti dve obliki izražanja. Leta 2010 ali 2011, ko sem bila prvo leto na univerzi, sem vse svoje srednješolske pesmi objavila na blogu. Objav je bilo veliko, nekaj precej nerodnih, vse dokler nisem leta 2013 ustvarila takšnih, ki so mi bile res všeč. Takrat sem bila dovolj pogumna, da sem uporabila svoje pravo ime, ne psevdonima.

Na Tumblrju sem odprla stran rupi kaur in začela objavljati pesmi. Žalostna, ker sem v tistih letih nehala risati, sem se leta 2014 odločila, da moram risbe začeti združevati s poezijo. Morala sem se vrniti k risanju. Ko sem pregledovala svoja srednješolska dela, sem ugotovila, da sem že od nekdaj kombinirala risbo in besede. Tako se je rodila ideja o preprostih ilustracijah.

Zakaj ste pravzaprav začeli pisati?

Naše travme niso omejene samo na naš čas. Enake izkušnje kot jaz je imela tudi moja mama pa moja babica in prababica. V naše duše so vgrajene bolečine celih generacij.

Med odraščanjem sem prebrala na stotine knjig, toda nobena mi ni razložila mojih bolečin. Potrebovala sem besede ljudi, ki so videti tako kot jaz in ki pišejo o stvareh, ki sem jih tudi sama doživljala. V tistem trenutku sem se začela zavedati pomena zastopanja. Vedela sem, da bo moralo biti pri mojih otrocih drugače. Da bodo morali imeti svojo lastno literaturo. Pišem, da zabeležim, da smo bili tukaj.

"V naše duše so vgrajene bolečine celih generacij."

Vse pesmi zapisujete z malimi črkami, od ločil uporabljate le piko. Zakaj?

Čeprav znam brati v maternem jeziku, pandžabiju, in ga razumem, pa v njem ne znam pisati poezije. Pandžabi je zapisan v pisavi gurmukhi, ki ne ločuje med velikimi in malimi črkami. Vse črke imajo tam enak pomen. Uživam v tej preprostosti in simetričnosti, ki je vizualna predstavitev tega, česar si želim več na svetu – enakopravnosti.

Edino ločilo, ki ga pozna pisava gurmukhi, je pika, ki jo predstavlja znak |. Da bi ohranila te drobne posebnosti maternega jezika, sem jih vključila v svoj jezik. Brez razlik med črkami in samo s piko. Svet znotraj sveta. Kar sem kot priseljenka tudi sama. Sikhinja iz Pandžaba v diaspori. Ne gre torej toliko za kršenje pravil angleškega jezika (čeprav je tudi to precej zabavno), pač pa za povezovanje z mojo lastno zgodovino in dediščino.

View this post on Instagram

✍🏽

A post shared by rupi kaur (@rupikaur_) on

Svojo prvo zbirko med in mleko ste najprej izdali v samozaložbi. Kako je prišlo do tega, da ste objavili knjigo?

Potem ko sem že več let pisala poezijo, sem vedela, da želim videti svoje delo tudi objavljeno. Zato sem začela razmišljati, kako to izpeljati. Na eni od delavnic kreativnega pisanja sem profesorja vprašala, kako priti do objave, pa mi je odgovoril, da je to zelo težko. Da poezije v bistvu nikoli ne objavijo in da bom bolje porabila svoj čas, če bom pesmi pošiljala literarnim revijam. Samozaložbo mi je odsvetoval, saj bi me literarni kolegi gledali zviška.

Začela sem zbirati in izbirati dela iz svoje zbirke – posamezne pesmi sem pošiljala revijam, pa so se vrstile ena zavrnitev za drugo. Sredi procesa izbiranja pesmi sem ugotovila, da delam napako – ko sem izpulila trepalnico tu in noht tam, sem delala medvedjo uslugo svojemu celotnemu delu. Spoznala sem, da so vse moje pesmi skupaj pesem zase. Vsi deli so se združili v eno telo. Ni bilo prav, da sem izbirala le koščke. Bralci lahko v celoti razumejo moja čustva, če preberejo vse pesmi po vrstnem redu. In takrat sem se lotila izdaje v samozaložbi.

"Spoznala sem, da so vse moje pesmi skupaj pesem zase. Vsi deli so se združili v eno telo."

Ker so mi leta in leta govorili, da za mojo poezijo ni trga, mi niti na misel ni prišlo, da bi poiskala založnika. Novembra 2014 sam knjigo objavila prek Amazonove platforme CreateSpace, ki mi je omogočila popoln nadzor nad ustvarjanjem knjige. Želela sem sama oblikovati naslovnico, izbrati format, pisavo in barve.

Celoten proces je trajal približno mesec, mesec in pol. Najprej sem se prijavila, si prebrala zelo razumljivo napisana navodila in pregledala, kaj moram narediti. Ker nisem imela denarja za prelom, sem se vsega naučila sama. Na youtubu sem si ogledala, kako postaviti knjigo v programu Adobe InDesign. In začela. Ko je bila knjiga že postavljena, sem se odločila spremeniti velikost knjige in vse je bilo treba začeti znova. V nekem trenutku sem v 72 urah ob 6 urah spanja naredila 50 ilustracij. Potem sem knjigo vnesla v sistem in naročila testni izvod. Ko je prišel, mi ni bil všeč.

Nazaj za risalno mizo. Povečala sem format, kar mi je vzelo teden dni. Oddala sem knjigo in naročila testni izvod. Ko sem ga dobila, je bila velikost knjige idealna. Potem pa sem opazila, da mi nekaj manjka na naslovnici. Dodala sem čebele. Spet oddala in naročila izvod. Ga odobrila in objavila na spletu.

Kmalu ste dobili tudi založnika, ki je bil pripravljen izdati zbirko.

Imela sem srečo, da je založnik sam navezal stik z mano. Štiri ali pet mesecev po prvi objavi so mi poslali e-sporočilo, da želijo izdati med in mleko. Nekaj mesecev smo usklajevali pogodbo in čez leto dni je knjiga ponovno izšla.

View this post on Instagram

till the sun burns out

A post shared by rupi kaur (@rupikaur_) on

Od kod ideja za naslov, med in mleko?

Pred leti sem napisala pesem o genocidu nad sikhi, ki se je v Indiji zgodil leta 1984. V tej pesmi je tudi kitica o ženskah in o njihovi odpornosti, ki je osupljiva. Preživele so umore svojih mož in otrok, preživele so izdaje. Posilstva. Mučenje. Pišem o tem, kako so iz nasilja izšle gladke kot mleko in goste kot med. Pesem sem brala v domačem kraju in v srcu čutila, da ena sama pesem ne bo dovolj. Tistega dne je bila na delu višja sila, saj sem vzela v roke nov dnevnik in na naslovnico zapisala besede med in mleko. Nekaj v meni je govorilo: »Tega bo nekoč še več.« In zdaj smo tu.

"Pišem o tem, kako so ženske iz nasilja izšle gladke kot mleko in goste kot med."

Pozneje sem odkrila, da je to besedno zvezo v svoji poeziji veliko uporabljal tudi Baba Farid (muslimanski mistik in pridigar iz 12. stoletja, op. ur.). Omenjajo jo tudi številna verska besedila po vsem svetu. In ne samo to, med in mleko sta bili tisti dve sestavini, ki so ju v moji družini in skupnosti uporabljali kot zdravilo pri prehladu in gripi. Za zdravljenje ran. In celjenje notranjost.

Zbirka med in mleko je tudi vaša življenjska zgodba, kajne?

Rada si mislim, da se zbirka začne z mojim rojstvom. Razlog za to je, da sem črpala iz svojih življenjskih izkušenj. Zajemam namreč iz bolečine, ki sem jo doživljala sama ali moja družina oziroma naša skupnost – tudi širša skupnost južne Azije in diaspora. Rodila sem se leta 1992 v vasi Munak Kalan v državi Pandžab na severu Indije. Meseca oktobra, v dobi monsuna. Mojo mamo je na poti v bolnišnico spremljala cela vrsta sorodnikov: stari starši, tete, sestre, bratje, strici. Edini, ki je manjkal v tem šopku, je bil moj oče. V prijateljevem stanovanju v Delhiju se je namreč pripravljal na beg v Kanado. Mesec dni po mojem rojstvu se je očetu ponudila priložnost, ki jo je izkoristil. Vedoč, da bo, če ne odide takoj, končal v zaporu tako kot njegovi prijatelji. Zaradi preživetja je moja družina postala ena od tisočev sikhovskih družin, ki so pobegnile iz Pandžaba.

Zakaj pišete o seksualnosti in zlorabah?

Še preden sem se rodila, sem že preživela svojo prvo življenjsko bitko. Sem ena od srečnic, ki jim je bilo dovoljeno živeti, medtem ko so na milijone drugih deklic ubili še pred rojstvom ali takoj po njem preprosto zato, ker so bile deklice.

Govorijo nam, da moramo biti konservativne. Da naša telesa niso naša last. Dobro dekle iz južne Azije je tiho in naredi, kar se ji reče. Seks ji ne pripada. Seks je nekaj, kar se ji zgodi na poročno noč. In je zanj.

Spolno nasilje poznamo intimno. Število posilstev je alarmantno. Tisočletja sramu in zatiranja, s strani skupnosti in enega zavojevalca za drugim. S tem se spopadamo vsak dan znova. In ta poezija je le ena od poti.