Roman o čakanju, polmagični Ameriki in še čem

AvtoricaMarjanca Mihelič

Fotoiz filma Zama

Thumbnail
4 min
  • DELI

Roman Zama je bil ob izidu leta 1956 skorajda neopažen, danes pa velja morda celo za največji roman južnoameriške književnosti. Čas mu ni prinesel le žlahtne patine, nasprotno, z zgodbo o čakanju, samoslepilu in temeljni izgubljenosti je najmanj tako vznemirljiv, kot je bil ob svojem nastanku.

Zgodba o brezplodnem čakanju

Dogajanje romana je postavljeno v pristaniško mesto v Paragvaju, piše se leto 1790. Glavni protagonist in prvoosebni pripovedovalec romana je Diego de Zama, v Ameriki rojeni španski kolonialni uradnik, ki služi v mestu kot človek zakona in pravice. Nezadovoljen z usodo hrepeni po boljšem službenem položaju in življenju v prestižnejšem kraju. Čakajoč na ugodno rešitev prošnje za premestitev in na pisma oddaljene žene, se vse bolj odtujuje življenju okoli sebe in sebi samemu.

Brezplodno čakanje začne počasi razjedati njegovo telo, moralna načela in um. Redno začne zahajati k poročeni Luciani in igra z njo prešuštno igro mačke in miši. Vendar igra Luciana spretneje od njega, ladje, ki jo čaka, ni, pisma ni, primernejše, bolj zaslužene usode tudi ne … »Odšel sem iz mesta po bregu, s tokom, sam pričakat ladjo, ki sem jo čakal in ne vedel, kdaj pride.«

Pod težo lastnih prikazni, fantazij, zgodb

Položaj tujca in obstranca, ki je povrhu še nečimrn in snobovski, ga počasi vodi v razkroj. Njegovo življenje je vse bolj podobno mrtvim rokavom reke, zastaja kot voda v opuščenih rečnih strugah, podobno postaja kalna. Obhajajo ga čudne sanje, podleže mesenim potrebam. V nadaljevanju zaplodi otroka preprosti Španki, nazadnje pa oba prepusti svojemu tajniku Manuelu, sam pa še naprej tone pod težo lastnih prikazni, fantazij in zgodb v svoji glavi.

Akcija ali ne – rezultat je isti

V zadnjem poskusu za napredovanje se odpravi z vojaki na lov za razbojnikom, ki meša štrene oblastem. V osrčju močvirnatega gozda, sredi zahrbtnih pikov žužkov, napadov domorodcev in razbeljenih nožev se izkaže, da je iskani razbojnik infiltriran med vojaki. Zama ga izda, vendar se akcija sfiži. Tolpa, na čelo katere se zavihti razbojnik, ga kaznuje s pohabljenjem in pusti pod milim nebom.

Na pitoresknem ozadju zgodovine

Roman je resda postavljen v 18. stoletje, a nikakor ni zgodovinski. Ob mojstrskem prikazu delovanja kolonializma izpostavi posameznika, ki mu družbeni položaj omogoča iluzorno moč – vir Diegovih značajskih hib in samoslepila. Morda so prav zato vsi njegovi poskusi za spremembe obsojeni na propad. To ujetost, absurd, briljantno ponazarja strupena kača, ki si med spanjem v divjini na Diegovem trebuhu najde toplo prenočišče. Kar koli bi storil, bi ga stalo življenja.

»Rekonstrukcija« na pol magične Amerike

Antonio Di Benedetto (1922–1986) je po svojih besedah proučil vse: favno, floro in zemljevide dežele, domorodske družine, kolonialno družbo, indijanski jezik, zdravilstvo, stare bajke in šege tiste dobe in še kaj – da bi liki v romanu organsko zrasli iz okolja.

Kot je dejal v nekem intervjuju, je želel v romanu »rekonstruirati na pol magično Ameriko iz junaka navzven«. Dogajanje se riše na pitoresknem ozadju pristaniškega mesta, polnega prahu, krvi in znoja, zanikrnih hiš, živali na ulicah, nalezljivih bolezni in urokov, pisane mešanice temnopoltih sužnjev, Indijancev, kreolov in Špancev …, krute in krvave zgodovine celine.

V sanjskih prizorih, prizorih na meji blodenj roman dobi tudi magično razsežnost. Vse to se kaže tudi v osupljivem jeziku, domnevni »rekonstrukciji« španskega jezika kolonialne dobe, ki na svojski način zrcali vase zaprt značaj protagonista romana.

 

Slava romana je pronicala počasi

Leta 1967 je bil roman Zama prvič preveden v tuj jezik – v nemščino. Kritiki so opazili vpliv evropskega eksistencializma – hkrati pa tudi njegovo svojskost, »atipičnost«, kar je kompliment romanu, verjetno pa tudi razlog za njegovo počasno odkrivanje.

Leta 1973, kot je zapisala Vesna Velkovrh Bukilica v spremni besedi h knjigi, je pisatelj Juan José Saer v eseju, ki je močno vplival na kritiško vrednotenje romana, zapisal, da Zama »prekaša večino romanov, napisanih v španskem jeziku v zadnjih tridesetih letih« in da »noben dober latinskoameriški roman ne prekaša Zame.«

»Peklenski simulaker usode«

Leta 1976 je bil Antonio di Benedetto aretiran na delovnem mestu v uredništvu Los Andes – najbrž, ker je dovolil objavo člankov, naperjenih proti nezakonitim aretacijam in zločinom AAA (Alianza Anticomunista Argentina). Poleg običajnih krutosti so ga mučili še psihološko: štirikrat so mu lažno napovedali usmrtitev – skozi podobne muke se je prebijal tudi protagonist romana Zama.

Iz pekla ga je rešila prav njegova prva prevajalka in opozorila na njegov primer Heinricha Bölla, ki je pisal argentinskemu diktatorju, generalu Videli. Leta 1977 so ga izpustili. Preselil se je v Madrid in se vrnil v domovino šele po padcu vojaške diktature.

Ko so ga vprašali, kaj meni o tem romanu, je odgovoril, da si ne obeta kaj dosti. »Če bo kaj preživelo oziroma lahko preživi, so to poteze človeškosti, okvarjene človeškosti, ki sem jo poskusil naslikati.«

Roman je pred kratkim doživel tudi s številnimi nagradami in nominacijami ovenčano filmsko priredbo. Film Zama iz leta 2017 je nastal pod taktirko ene najbolj samosvojih sodobnih režiserk, Argentinke Lucrecie Martel.