Pripovedujmo, berimo in odkrivajmo pravljice – skupaj

AvtoricaAnja Štefan

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
2 min
  • DELI

Zagotovo je ena izmed stvari, ki jih zagotovo želim primakniti v popotno malho otrok, pripovedovanje starih zgodb, tistih, ki jim največkrat rečemo kar ljudske pravljice.

Kaj pripovedovati?

Pripovedujemo lahko marsikaj. Lahko pripovedujemo v zgodbe stkana razmišljanja o tem, kaj se nam je z otroki zgodilo čez dan; lahko zgodbe iz svojega otroštva, iz življenja naših prednikov ali iz življenja drugih zanimivih ljudi; lahko ljudske ali avtorske pravljice in konec koncev take, ki si jih sproti izmišljamo sami.

Čar ljudskih pravljic

Ljudske pripovedi niso plod domišljije enega samega človeka. Presejale so se skozi misli, usta in ušesa mnogih ljudi in verjamem, da imajo kot take večjo možnost, da prinašajo neko temeljno resnico.

V svojem večstoletnem obstajanju so se izkristalizirale ob različnih, zelo temeljnih vprašanjih, ki človeka spremljajo že od nekdaj.

Večna vprašanja, dognani odgovori

Na svojih življenjskih poteh vsi od kraja trkamo na vprašanja ljubezni in sovraštva, dobrote in hudobije, osamljenosti in sprejetosti, radodarnosti in skoposti, poguma in strahopetnosti, premišljenosti in nepremišljenosti. Sprašujemo se, kaj je v resnici pametno in kaj neumno, kaj je sreča in kaj ne, in koliko težav človek lahko prenese. Opazujemo in premišljamo različne poti iskanja smisla.

Vse to so vprašanja, ki niso otroško preprosta, vendar jih ljudska pripoved podaja v dovolj preprosti obliki, da jim po svoje lahko sledi tudi otrok in pridobi, kolikor v danem trenutku lahko. Mnoge ljudske pripovedi so namreč pomensko mnogoplastne in nam zato – ob različnih priložnostih, v različnih obdobjih našega življenja – razkrivajo svoje različne pomene.

Ljudske pravljice tukaj in zdaj

Na prvi pogled se zdi, da so ljudske pripovedi iz odmaknjenega sveta, iz tistega daljnega nekoč-nekje, ki nima pravega stika z nami. Vendar so krojene iz tako široke človeške izkušnje, da so gotovo pomenljive tudi za nas, ki smo danes in tu.

Da so pravljice še vedno žive in zanimive, dokazuje tudi nova zbirka ljudskih pripovedi Tristo zajcev. Gotovo predstavlja pomemben del dediščine, na katero smo kot narod lahko zelo ponosni. Zato jo moramo čuvati. To pa lahko najbolje naredimo s tem, da jih beremo, pripovedujemo, delimo, podarjamo …

Zato pripovedim želim, da bi spet zaživele po domovih, šolah, vrtcih, knjižnicah, domovih za ostarele in še kje. Naj so v veselje tistim, ki jih bodo brali, in tistim, ki jih bodo poslušali, in naj prinesejo prijetne skupne trenutke ali blagodejna druženja med posameznikom in knjigo.