Prevajalka Jelena Isak Kres o izbranih spevih Iliade v novem prevodu

AvtoricaMarjanca Mihelič

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
10 min
  • DELI

Iliada velja za kultno besedilo evropskega oziroma zahodnega literarnega kanona. Najverjetneje je bila zapisana v 8. stoletju pr. n. št. V slovenščino jo je pred 70 leti integralno prevedel Anton Sovre, pod novi prevod izbranih spevov pa se podpisuje klasična filologinja in prevajalka Jelena Isak Kres.

Jelena Isak Kres je iz epske pesnitve, ki v 24 spevih oziroma 5062 verzih opisuje 51 dni desetletne trojanske vojne, izbrala devet spevov, medtem ko je zgodbi preostalih spevov mogoče slediti prek povzetkov.

Za kako pomemben dosežek prevajalke gre, govorijo tudi besede urednika knjige Andreja Ilca. »Desetletja se ni našel junak, ki bi se upal znova polotiti tega »norega« početja in odpihnil patino z neverjetno žive in aktualne knjige. No, zdaj se je. Našemu času primerno seveda govorimo o junakinji, Jeleni Isak Kres, in verjamem, da tokratna objava v Kondorju najavlja in obeta čez nekaj let izid njenega celotnega prevoda. Iliada je klasika, ki nam z vsakim prevodom izpove marsikaj novega, a še dosti več kot to: vsak nov prevod Iliade ali Odiseje je v bistvu pomembno civilizacijsko dejanje, s katero neka jezikovna skupnost upravičuje svoj obstoj. Za takšno knjigo si je torej res treba vzeti čas.« Nas je zanimalo, kako je potekalo Jelenino druženje z besedilom, ki je tako globoko vtkano v temelje sodobne evropske zavesti oziroma njene duhovne zgodovine, ter v čem je bil največji izziv ali čarobnost te naloge.

Prevajalci so med najbolj temeljitimi bralci besedil. Kaj bi izpostavili kot najpomembnejše pri tej epski pesnitvi in čemu ste bili najbolj zavezani pri prevodu?

Poleg zgodbe in načina, kako je povedana, se mi zdi pomembna tudi pesnitvina zvočna podoba. Njen urejeni, a pestri ritem, strog po obliki in svoboden v številnih različicah možnosti izvedbe posameznega verza. Najpomembnejši pri prevajanju sta bili zame zato vsebinska natančnost prevoda in oblikovna dovršenost verza. Pa doslednost pri prevajanju ponavljajočih se fraz in izrazov po vsej pesnitvi.

Kaj je tisto, kar najbolj ohranja živost in sporočilnost Iliade danes? 

Po eni strani je to zgodba, ki jo je izklesal čas. V njej se zrcalijo visoke stare kulture, misel človeka, ki se je izvil iz neprestanega truda za obstanek in si o življenju ustvaril dodelano predstavo. Hkrati pa jo je spesnil genij pesnika, ki je na podlagi tradicije in živih izkušenj pred tremi tisočletji z izjemnim smislom za lépo povedal napeto zgodbo in sestavil neprekosljivo umetniško delo, ki nam še vedno govori ne le o davni preteklosti, ampak tudi o nas samih.

Tehtnico dogajanja držijo pri starih Grkih v rokah bogovi in katalizirajo dogajanje in tudi današnji (globalni) katalizatorji so navadnim smrtnikom nedosegljivi. Lahko tudi v tem smislu vidimo, z nekaj pojavnimi razlikami, seveda, vzporednice med starim in našim svetom?

Gotovo. Starogrški bogovi so skoraj popolna poosebitev vladajočega sloja, tudi današnjega. V rokah imajo bogastvo, moč in vpliv, a tudi človeške usode. Nemalokrat so egoistični, spletkarski, zamerljivi in maščevalni. Radi se igračkajo z navadnimi smrtniki, sočustvovanja z njimi pa so sposobni le redko. So pa ti bogovi še več kot samo to. Mogoče jih je namreč videti tudi kot personifikacije naravnih sil, kot so ljubezen, strast, vojna, morje, sonce, celo modrost in sanje.

Vse v človeškem svetu je minljivo. Vsaka zmaga nosi v sebi tudi poraz, le junaška smrt je iztrgana iz pozabe (npr. Ahilova smrt). Kaj nam v resnici pripovedujejo te zgodbe o junaštvih?

Pripovedovali so jih ljudje, ki so znali svet zelo dobro opazovati. Če se vživimo v nastopajoče junake, se nujno vprašamo, ali Iliada vojno in junaštvo res tako zelo opeva ali pa kaže na to, kakšne so posledice te silne želje po slavi in junaštvu.

Ep je napisan v strogem daktilskem heksametru, za katerega »praznično suknjo« je med slovenskimi prevajalci in pesniki veljalo, »da je zanj treba dokaj truda in iskanja«. Kako ste se vi »pomerili« s heksametrom? 

Z verzom je bilo res veliko dela. Na začetku se mi je zdelo, da ni težav, da heksameter obvladam. A če se z nečim dovolj dolgo ukvarjaš, se merila sčasoma zvišajo. Eno je narediti heksameter, ki je dovolj dober, drugo pa se je truditi, da bi bil najboljši. Ohraniti strogo metriko, celo močne začetne poudarke, a hkrati čim bolj naraven besedni red. Izogibati se mašilom. Hotela sem tudi doseči umerjeno razporeditev cezur, redno nadomeščati daktile s spondeji, tradicionalno ponarejati spondeje s pomočjo besedne meje in podobno.

V mogočni epski pripovedi očarata tudi človeškost, šibkost prebivalcev Olimpa, in seveda slikovit jezik. Bog Hermes na primer potuje tako, da ga nesejo božanski sandali z vetrom prek kopnih širjav in nad morsko gladino. Zarja je rožnoprstna, konji jadrni, ujede hitrokrile ... Kaj je na vas delovalo najbolj čarobno?

Iliada na bralca res deluje čarobno. Vse to, kar pravite, in še kaj. Tako sveto to besedilo ne bi moglo biti, če ne bi bilo ob vsem še lépo. V nekem starogrškem delu iz rimskega obdobja se pojavi lik, ki je tako zasvojen s Homerjem kot zasvojenci z lotosovimi listi v Homerjevi Odiseji. Aleksander Veliki je imel Iliado na svojih bojnih pohodih ponoči vselej pri sebi pod blazino – poleg svojega bodala. Iliada ni le besedilo o vojaški strategiji, o pomenu časti in družbenega položaja ter o bolečini in zameri ob odvzemu te časti. Ne pripoveduje samo o sovraštvu in žalosti, temveč tudi denimo o odpuščanju, v katerem mnogi vidijo napoved krščanstva že pred njegovim pojavom. Iliada še zdaleč niso samo prerezani vratovi in iz lobanj štrleče puščice. Skoznjo sije nekakšen univerzalni pogled na človeka in človeštvo, pa tudi na človeško dušo, ki se do danes ni prav veliko spremenila. Sredi ognjevite pripovedi o bojnem trušču se zateka k podobam morja, višinske megle, pomladnih hudournikov, rogatih jelenov in hrastovih gozdov. O Homerju pogosto govorijo kot o »vrelcu resnice«, ki ga je preprosto treba poznati. Brati, prevajati. V njem je tudi na primer prastara ideja o tem, da bi se v vojni vojskovali samo odgovorni zanjo, a je žal človeštvu še ni uspelo uresničiti.

Poleg metra je trd prevajalski oreh tudi izjemno bogat nabor besedišča. Primer: pri vozu (z vprego) se pojavijo še besede: jarmovka, gož, oje, jarem, igo, pregelj, zboklina ižesa … Kako ste našli vse slovenske ustreznice, zlasti za dele starih predmetov, orodij? To je namreč šele voz.

Po navadi v slovarju. Je pa res, da nekaterih izmed teh besed celo v slovarju ni mogoče najti, imel pa jih je Sovrè – prav zaradi takih rešitev mu je treba še posebej čestitati. Ta konkretni odlomek mi je povzročal precej težav, ko sem si skušala natančno predstavljati, kako recimo so pripeli voz h konjem in katere reči so za to potrebovali. Da bi vse to lahko bolje razumela, nisem brskala samo po strokovnem gradivu, ampak tudi po spletnih zbirkah etnografskega muzeja.