Pozitivna sporočila Ingrid Divković

AvtorTina Mlakar Grandošek

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
5 min
  • DELI

Ingrid Divković je svojo prvo knjigo, Vas j**e ego?, izdala pred tremi leti. Hitro se je uvrstila med najbolje prodajane in najbolj iskane knjige na Hrvaškem. Knjiga je dala misliti tudi Slovenkam, predvsem mlajšim ženskam, ki v življenju iščejo … tisto nekaj. Predvsem pa zadovoljstvo, srečo, harmonijo, izpolnjenost in, seveda, ljubezen.

Tudi Ingrid je bila nekoč na tej poti iskanja. Slabo se je počutila, bila v naporni službi, neplodni zvezi, obkrožena z ljudmi, ki ji niso bili naklonjeni. Borila se je z njimi, z vso močjo. A iz bitke v bitko je postajala le bolj utrujena, prazna in zmedena.

Dokler ni lepega dne spoznala, da se najbolj neusmiljeno bori sama s sabo. Ker si ne dovoli biti takšna, kot v resnici je. Bala se je pokazati svoje prave barve. Bala se je, da bo zavrnjena, odrinjena, zasmeho­vana. Ona pa je želela čisto nekaj drugega. Želela je uga­jati vsemu svetu. Tudi slabemu šefu, neiskreni prijateljici, nezanesljivemu partnerju. Zakaj? Samo zato, da bi zados­tila egu. Njihovemu in seveda tudi svojemu.

Kaj ali kdo je ego?

Ego je del nas. Lahko nam pomaga, če pa ga ne znamo krotiti, lahko naredi več škode kot koristi. Lahko je prepro­sto premočan in preveč prebrisan. In­grid ga v svoji knjigi imenuje kar gos­pod Ego, pa tudi »nevidni morilec, tihi razdiralec družin, karier, razmerij«.

Ego je namreč tisti, ki nam največkrat ne dovoli biti takšni, kot smo. Pri tem nas upočasnjuje in hromi. Mi pa mu tako pogosto podležemo. In kaj je nagrada za to? Nekaj trenutkov moči? Kratkotrajni občutek zmage? Je res vredno, se sprašuje avtorica.

Kaj imajo s tem otroci?

Ingrid ima otroke zelo rada. Svojih (še) nima. Otroci so prečudovita bitja, pravi. Tudi zato, ker so nevsakdanje iskreni in naravni. Prepričana je, da je otrokom treba vsaditi zaupanje vase – že od prvih korakov dalje. Spodbujati jih je treba tudi takrat, ko ne gre vse gladko.

Seveda jim je treba postaviti meje, a te naj ne bodo v njihovem duhu. Ta naj ostane svoboden. Tako kot mi. Ker res čisto prehitro odrastemo. Prehitro zadušimo otroka v sebi. In z njim vso tisto iskrenost, pristnost in spontanost, ki nas dela takšne, kakršni smo v resnici. In običajno smo zelo lepi.

Na koga čakaš?

Verjetno prej ali slej vsak od nas pride do spoznanja, katere stvari lahko v življenju spremeni in katerih ne more. A zakaj se tako obiramo pri spreminjanju reči na bolje? Zakaj se obrnemo stran od tistega, kar bi včasih prav zlahka rešili? »Zakaj privolimo v to, da smo del sveta, ki mu je za nas vseeno, sveta, ki mu je mar le za svojo rit? Kdo ve, zakaj …« se sprašuje Ingrid.

Kako to, da ne vidimo, kako lepi in edinstveni smo v resnici? Zakaj si – kljub temu, da smo tako različni, prizadevamo, da bi si bili čim bolj po­dobni? Najbrž je tako preprosto lažje. A koliko časa smo lahko v takšnem položaju zadovoljni? Najbrž ne prav dolgo. »Mi nismo kokoši, ki so zaprte v kletki, napolnjene s steroidi, da bi v šestih tednih zrasle in bile potem pripravljene za zakol. Mi smo orli. Pripravljeni za let,« piše Ingrid.

Prav vsak dan nam ponuja možnost, da izberemo, ali bomo poleteli, ali bomo še naprej živeli v kletki. Ali bomo upora­bili lastno pamet ali se bomo raje zanesli na tujo. Bomo živeli lastno življenje ali bomo kopirali življenjski slog drugih?