Poletno branje Miše Margan Kocbek

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
4 min
  • DELI

Poleti teče čas čisto prehitro, tako da mi vedno zmanjka še par dni, da bi uresničila vse zadane cilje. Trenutke na morju poleg pisanja izkoristim tudi za prebiranje novih knjig, ki sem jih skrbno zbirala med letom. Letos sem jih nekaj že prebrala in jih uvrstila na svoje knjižne police.

Vesela sem, da dobivam pozitivne odzive na svoj roman Mesto prevar, ki smo ga junija poslali med vas, drage bralke in bralci. Vesela sem, ko mi pošiljate svoja mnenja o knjigi in slikice, s katerimi me razveseljujete. Marsikdo me je v tem času vprašal, kako je sploh mogoče, da sem napisala kriminalko in kje sem dobila inspiracijo. Takrat, ko sem jo pisala, odgovor ni bil preprost. Danes, ko ležim na plaži in snujem nadaljevanje, je drugače. Zgodba te mora posrkati vase in to je moj cilj. O zgodbi, ki jo pišem, neprestano razmišljam. Kombiniram, tuhtam in pletem možne scenarije.

Podobno se dogaja bralcem Mesta prevar, ki mi pišejo, da jih zgodba potegne in ne izpusti. Kadar me zgodba tako pritegne, da razmišljam samo o njej, potem vem, da sem na dobri poti. Podobno je pri knjigah, ki sem jih prebrala. Zgodba in stil pisanja me morata prevzeti in držati v napetosti.

Futuristični opis propadajočega sveta

Eden prvih, ki sem se jih lotila v času poletja, je bil roman Najboljša vas na svetu finskega pisca Arta Paasilinne. Zgodba postavlja ogledalo potrošniški družbi in posledicam nebrzdanega kapitalizma. Vrti se okoli podjetnika Eemelija Toropainena, ki se je nekdaj ukvarjal z gradnjo lesenih hiš, po smrti strica Asserja, srboritega in aktivnega komunista, ki je v življenju požgal veliko lesenih cerkva, pa začne izpolnjevati stričevo zadnjo željo o gradnji cerkve.

Seveda ne ostane zgolj pri tem, ampak ob cerkvi nastane cela vaška skupnost, ki živi daleč od propadajočega sveta. Do tod se mi je zgodba zdela zanimiva, zmotilo me je le to, da je Paasilinna nekoliko futuristično (morda preroško) začel opisovati propadajoči svet, ki je na pragu 21. stoletja v globoki krizi. Tu mi je bralska vnema nekoliko popustila, ampak stvar okusa.

Psihološki triler s presenetljivimi obrati

Druga knjiga, ki me je prevzela, je bila Uspavanka Leïle Slimani. Ojoj, ojoj, ojoj! Nekaj tako mučnega in tesnobnega že dolgo nisem brala. Še posebej, odkar imam otroka! Na trenutke sem morala branje odložiti in se zamisliti, saj me je nelagodje spremljalo že od prvih strani naprej. Sploh zato, ker te pisateljica takoj seznani s kruto usodo dveh otrok, o katerih prebiraš zgodbo. Kljub temu da sem vedela, kakšen je konec, branja nisem mogla odložiti.

Odličnemu psihološkemu trilerju ne manjka napetosti in presenetljivih obratov. Vsebina je zelo bizarna in v današnjem času niti ni toliko daleč od realnosti, ki nas obdaja. Nekje sem prebrala, da bizarne zgodbe (ki so dejansko mogoče tudi v realnosti) pritegnejo največ bralcev. Roman Leïle Slimani je postal prava mednarodna knjižna senzacija. Preveden je v trideset jezikov in samo v Franciji so prodali več kot 600.000 izvodov!

Vznemirljiva ljubezenska zgodba sredi vojne vihre

Tretja knjiga, ki sem jo prebrala, je delo Dekle, ki si ga zapustil britanske avtorice Jojo Moyes. Njene knjige sem požirala lansko poletje. S solzami v očeh sem prebirala roman Ob tebi in nato izvedela, da so po knjigi posneli tudi film. Prišla je še knjiga Samo jaz, ki sem jo prav tako v hipu prebrala.

Knjiga Dekle, ki si ga zapustil pa me je odnesla v preteklost in me prevzela z vznemirljivo zgodbo o ljubezni in preizkušnjah grozljive vojne. Priznam, da me vedno stiska v prsih, ko prebiram vojne zgodbe. Nimam jih rada, a kljub temu me je nezadržno vleklo v zgodbo o ljubezni, umetnosti in izginulih umetninah.

Zgodba naše realnosti

In tukaj je še Joanne Ramos s Farmo. Lahko bi rekla, da sem Farmo od vsega prebrala najhitreje. Kar videla sem njeno zgodbo v kakšnem filmu. Govori o svetu, kjer si z denarjem lahko kupiš pravzaprav vse, celo otroka. Ker sem knjigo prebirala takoj po tistem, ko sem odložila Uspavanko, sta se mi temi zdeli precej podobni.

Farma me je nekoliko razvedrila po turobnem branju Uspavanke, čeprav bi tudi zanjo lahko dejala, da je svojevrstno bizarna. A znova spet takšna, da se lahko odvija tukaj, pri nas, v naši realnosti. In zgodba? Izpostavlja dve dekleti: Reagen, izgubljeno ameriško smrkljo brez smisla in cilja v življenju, in Jane, mlado filipinsko mamico brez moža in brez službe. Obe se kot nadomestni materi znajdeta na Farmi, kjer vladajo enaka pravila kot v resničnem svetu – med ljudmi iz različnih okolij zeva enak prepad. In ta prepad je nepremostljiv.

Miša Margan Kocbek s svojim prvencem Mesto prevar

Morda ste dobili nekaj namigov za poletno branje. Morda nekaj idej za jesen. Vsekakor je izbor knjig odvisen od bralčevih žanrskih preferenc. Priznam, lani poleti sem jadrala v ljubezenskih romanih, letos v nekako drugačnih. In prav je, da se prepuščamo vsem zvrstem. Od avtorjev pa je odvisno, ali nas bodo s svojimi besedami pritegnili ali pa ne.