Pogovor s Tinetom Logarjem, Schwentnerjevim nagrajencem

AvtoricaNina Žitko Pucer, urednica

FotoMirjam Pezdirc

Thumbnail
7 min
  • DELI

Tine Logar, šarmantni gospod, ki ga navadno srečujemo v 4. nadstropju stavbe Mladinske knjige na Slovenski 29 sredi prestolnice, je dobil letošnjo Schwentnerjevo nagrado za dolgoletno delo v založništvu. Med izjemno bogato založniško kariero, ki jo je začel na Zavodu za šolstvo, nadaljeval v DZS, Cankarjevi založbi, Mladinski knjigi in v zadnjih letih spet na Cankarjevi založbi, je sodeloval pri najpomembnejših slovenskih založniških projektih.

Z mano bi se zagotovo strinjali vsi njegovi avtorji, ki ga imajo radi zaradi strokovnosti, predvsem pa zaradi pozitivnega odnosa in spoštovanja, ki ju ima in čuti do njih. In v vseh teh letih avtorjev ni bilo malo, knjig, ki jih je uredil Tine Logar, pa je že več kot dva tisoč. Med njimi so denimo leksikalni projekt Slovenika, luksuzne likovne monografije Neskončni Leonardo, Večni Michelangelo, Božanski Rafael, Sikstinska kapela in S črnilom in zlatom, monumentalna zgodovinska dela Slovenska novejša zgodovina, S puško in knjigo, Leta strahote ter Judtova Povojna Evropa. Ljube so mu prav vse te knjige. In zanje si želi le eno – da bi našle pot do bralcev.

Tine, dobil si Schwentnerjevo nagrado – koliko oziroma kaj ti pomeni ta nagrada?

Moram priznati, da mi nagrada veliko pomeni, čeprav nisem nikoli pričakoval, da bom nekoč sam med njenimi dobitniki. Cenim jo predvsem zato, ker so mi jo namenili kolegi s področja založništva, ki imajo pregled nad celotnim dogajanjem v slovenskih založbah in na knjižnem trgu. Zdi se mi tudi, da je med vsemi uglednimi nagradami na kulturnem področju Schwentnerjeva nagrada ena redkih, ki ne sprožajo prepirov, afer ali negativnih odzivov v smislu »naj se mu schwentner zatakne v grlu« ali »ko bo star 65 let, se bo zbodel s schwentnerjem in zaspal za 1000 let«, pa tudi prstov na nogi mi ni treba obrezati, da bi obul čeveljc, ki ga je na sprehodu ob Ljubljanici izgubil Schwentner. (smeh)

Posebna čustva mi vzbuja tudi dejstvo, da nagrado prejemam v Cankarjevem letu, ob 100. obletnici pisateljeve smrti, in da sem, mislim vsaj, prvi urednik, rojen že po Schwentnerjevi smrti. Življenjski lok tega velikega mecena, založnika in knjigarja ter našega skupnega vzornika se torej prvič ne prekriva z življenjem dobitnika Schwentnerjeve nagrade, a njegovi ideali, ideje in delo živijo z nami tudi v tretjem tisočletju, to pa me navdaja z optimizmom, ko razmišljam o prihodnosti slovenske knjige.

Knjige imaš rad že od otroštva. Si si želel postati založnik? Kje se je začela tvoja delovna pot in kako te je pripeljala »v tovarne knjig«?

O tem, da je lepo delati s knjigami, sem razmišljal že kot majhen otrok, ko sem poslušal teto Kristino Brenkovo, ki je velikokrat povedala kako zabavno anekdoto, povezano s knjigami, ki jih je urejala. Vedno je bila nasmejana in na začetku prvega razreda osnovne šole mi je prav ona prinesla prve knjižice iz zbirke Čebelica. Te so me v trenutku začarale.

Sicer sem delovno pot začel na Inštitutu za slovenski jezik, vendar sem kmalu začutil, da mi bolj leži delo z ljudmi, in tako sem po spletu okoliščin pristal na Poljanski gimnaziji kot učitelj slovenščine in angleščine. Ob tradicionalnem šolskem glasilu Mladi Poljanec sem z dijaki zasnoval še druga, razredna glasila v slovenščini in angleščini. Tako je na šoli v kratkem času število otrok, ki so pisali, skokovito naraslo. Ker sem nekaj let vodil republiško tekmovanje za Cankarjevo priznanje in v tem okviru tudi napisal prispevek ali dva za Mladino, so me spoznali na Zavodu RS za šolstvo in mi ponudili mesto svetovalca za učbenike v osnovni in srednjih šolah. Tako sem začel pripravljati učbenike, ki so jih nato v fazi oddaje v prelom takrat prevzemale založbe DZS, Mladinska knjiga, TZS, ZO in Domus.

Pozneje sem postal vodja svetovalcev za slovenski jezik, dokler mi ni v letu pred osamosvojitvijo Slovenije takratni direktor zavoda dr. Srečko Zakrajšek naročil, naj organiziram založbo, ki bi izdajala neprofitna didaktična gradiva za učitelje in učence. Po krajšem izobraževanju v Angliji sem založbico ustanovil in skupaj z urednico Miro Turk Škraba sva v prvem letu izdala več kot 180 publikacij, naslednje leto pa že več kot 220. Pri tem sem sam skrbel tudi za finančno poslovanje, pogodbe z avtorji, stike s tiskarnami, promocijo in stike z javnostmi ter organiziral skladiščenje in prodajo. Z zavoda me je pot vodila na DZS, kjer sem v Izobraževalnem uredništvu delal na področju tujih avtorskih pravic in marketinga ter ustanovil Šolski epicenter Slovenije, nato pa sem postal glavni urednik. Po prihodu Petana v založbo sem odšel na Šolske razglede, kjer sem bil leto dni glavni urednik, dokler me niso povabili na Cankarjevo založbo, s katero sem nekaj let pozneje končno pristal v okrilju Skupine Mladinska knjiga.

»O tem, da je lepo delati s knjigami, sem razmišljal že kot otrok, ko sem poslušal teto Kristino Brenkovo, ki je pripovedovala zabavne anekdote, povezane s knjigami.«

V založništvu si še iz »zlatih časov« visokih naklad in velikih založb. Kako gledaš preteklost, kje vidiš napake in kako vidiš današnji čas, kaj se dogaja s slovenskim založništvom in nazadnje tudi z založbo, na kateri smo …

Glavni problemi največjih slovenskih založb v preteklih dveh desetletjih so bili neznanje, kako poslovati v novih gospodarskih okvirih, izguba monopola v Sloveniji in izguba jugoslovanskih trgov, njihova večinoma nepregledna privatizacija, ki so jo spremljali medsebojni boji za prevlado, in v nekaterih primerih prihod novih vodilnih ljudi, ki so delali predvsem za lastni žep in založništva niso poznali ali so se mu kar odrekli. V našem primeru pa je šlo očitno tudi za prevelike oči pri širjenju na Balkan in za splet nesrečnih okoliščin.

Imaš neverjetno pozitiven odnos do sveta. Ne obupaš nad projekti, nad katerimi s(m)o obupali vsi preostali; ne obupaš niti nad tako ali drugače zahtevnimi avtorji in ti to vrnejo z lepim odnosom … V čem je skrivnost večnega optimizma?

Do sveta skušam imeti pozitiven odnos, čeprav je to v slovenski družbeni stvarnosti že skoraj misija nemogoče. Drugače je, ko gre za avtorje in kolege, s katerimi delam – v tem okviru je pozitiven odnos moj »kategorični imperativ«, če si sposodim Kanta. Dela, povezanega s knjigo, si ne morem predstavljati, če ni brezpogojno povezano s pozitivno mislijo, etičnim delovanjem in spoštovanjem vseh, s katerimi prideš v stik. Če so avtorji še tako zahtevni in vodenje projekta težko, se mi ves vloženi trud »poplača« z izidom knjige in iz tega se napaja tudi moj optimizem.

Ko sem nazadnje podvomila o vsebini neke svoje knjige, si jo le pogledal in mi jo v trenutku prikazal tako, da bi jo nemudoma kupila, pa ne samo zase. To je spretnost … kje si se je naučil? Kako pomembna je promocija knjig za uspeh knjige?

Morda nisi dala najboljšega primera, saj če bi bila knjiga slaba, te ne bi prepričeval o nasprotnem. Tudi sam večkrat dvomim o ustreznosti posameznega naslova, če pa me na koncu s svojo vsebino prepriča, sem pripravljen storiti prav vse, da bi prišel do bralcev. Promocija dobrih knjig je morda danes še pomembnejša kot nekoč, saj se v poplavi naslovov in ob pomanjkanju prostega časa ljudje pogosto le težko znajdejo, sam pa si želim, da bi mojo knjigo našli.

»Promocija dobrih knjig je morda danes še pomembnejša kot nekoč.«

Bi med tisoči naslovov, ki si jih uredil, lahko izbral naslov (ali tri), ki ti največ pomeni(jo)?

To je tako, kot če bi me vprašala, katerega svojega otroka imam najraje. Rad imam prav vse knjige, ki sem jih uredil (v njih sem podpisan kot Tine Logar, Valentin Logar, Valentin G. Logar, v nekaterih pa svojega imena sploh nisem navedel – se opravičujem NUK-u), in pri tem njihova cena ni merilo. Vsaka ima v mojem srcu svojo zgodbo.

Kaj bereš v prostem času?

V prostem času veliko, res veliko berem – ker rad lektoriram, prebiram strokovne knjige in članke, ob tem ni dneva, da doma ne bi del časa posvetil tudi knjigam, ki jih urejam, potem pa vedno ostane še kaka ura za beletristiko, ki ji sledim tudi s pomočjo nasvetov kolegov in ocen v nepogrešljivi Bukli.