Pesmi štirih – sodobni pesniški mit

AvtoricaMarjanca Mihelič

FotoTihomir Pinter @ Wikipedia

Thumbnail
6 min
  • DELI

Kaj je poezija? Vprašanje je bilo posebej pomembno v času, ko se je od pesnika pričakovala jasna in premočrtna linija. Leta 1953 so pesniki Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček vsak po svoje – s poezijo – odgovorili na to vprašanje. Nastala je legendarna pesniška zbirka Pesmi štirih.

Slavna zbirka

V njej so štirje pesniki družno odprli pot drugačni poeziji, kot je vladala v času med vojno in v graditeljskih letih po njej. V ospredje so se ponovno prebila osebna čustva in notranji svet posameznika, sanje in razočaranja. Kar ni bilo mačji kašelj, zlasti če vemo, da se je takrat pisalo komaj peto leto po informbiroju, ki je preverjal tudi pesnike.

Zbirka je kmalu zaslovela in bila celo odmevnejša, kot so avtorji sami pričakovali. Kljub novim smerem v poeziji, ki so se pojavile skozi čas, je poezija te zbirke neoslabljena živela naprej, njena priljubljenost in pomembnost v slovenskem prostoru je pravzaprav samo še rasla. Redkim našim pesnikom je namreč uspelo ustvariti toliko verzov, ki so se vtisnili v kolektivno zavest, so tako rekoč ponarodeli in se vedno znova priljubili bralcem vseh generacij, kot prav tej četverici.

Zakaj skupni nastop v zbirki?

Založba je izdala pesmi štirih pesnikov v eni sami knjižici – zaradi pomanjkanja papirja, kot je Ciril Zlobec razkril v nekem intervjuju. Čeprav so se bolj kot ne po naključju spoznali na literarnih srečanjih, so jih med sabo zelo različne vendarle povezovale motivna sorodnost, poudarjanje osebnega pogleda in resnice ter raznolika razpoloženjska lestvica.

»Vsak je imel svoj pogled – a vsi so bili pravilni,« je raznolikost zbirke ob 50. obletnici izida pojasnil Kajetan Kovič. Vedno so brali v istem, čeprav naključnem zaporedju, in v takšnem vrstnem redu so pesmi razvrščene tudi v zbirki. Vsi štirje pesniki so pozneje suvereno nadaljevali samostojno pot in bili za svoje delo nagrajeni s številnimi priznanji, med drugim so vsi prejeli tudi Prešernovo nagrado.

O čem pišejo Kovič, Zlobec, Menart in Pavček

Kajetan Kovič je na vprašanje, kaj je poezija, odgovoril, da je njegov odgovor zagotovo samo poezija sama. V pesmih, objavljenih v tej zbirki, so udarnost socrealizma zamenjali otožni toni, sentiment, drobna bolečina, bežnost utrinkov, neukoreninjenost in minljivost človeka. Ena najbolj prepoznavnih njegovih pesmi v zbirki, s katero je tudi vedno začel literarni nastop, je Bela pravljica:

 

(…) »Križemsvet gredo stopinje,

križemsvet gazí po snegu.

Ena izmed njih je moja,

nanjo, pada, pada sneg.« (…)

 

Ciril Zlobec, pesnik, prevajalec, publicist in urednik, ki nas je zapustil v 94. letu starosti kot zadnji član legendarne četverice, je v svojem premisleku izpostavil, da mu poezija pomeni »dvoje strasti: ljubezen in pesem«, zavedajoč se, da ne bo nikoli prodrl niti do poslednje skrivnosti poezije niti doumel poslednje tajne ljubezni.

Čeprav se je kot pesnik sprva še oglasil družbeno »angažirano«, so kmalu prevladali čedalje bolj intimni verzi. Danes velja za enega naših najizrazitejših ljubezenskih poetov.

V pesmih iz zbirke Pesmi štirih niansira ljubezensko čustvo od prvega vznemirjenja in iskanja do sanjarjenja in razočaranja v odnosih do bližnjih. V pesmi Poet ubeseduje »čudežni« izvor pesmi in senzibilnost pesnika, ki ga primerja s šelestečim topolom v speči naravi.

 

(…) Ste kdaj šli v poletnem soncu prek poljane,

ko zdi se, da narava spi,

ko travna bilka, hrastov listič se ne zgane,

a topol šelesti? …

 

Ujel je sapo, ki je ni.

 

Za razumsko jasnim in lirskim Kovičem ter čutno mehkim Zlobcem je Janez Menart, tretji pesnik znamenite četverice, tudi urednik, dramaturg, nazadnje vodja programa knjižnega kluba Svet knjige pri Mladinski knjigi, osebnost drugačnega kova in svojskega sloga.

»Poezija je bledi odblisk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto »neizrekljivo« nekaj …« zapiše Janez Menart, kar ga vedno znova vznemiri in prebudi v pesem.

Njegove pesmi prevevajo tako mračno razpoloženje kot otožen spomin, ljubezensko razočaranje, ironija, besedna igra, prizori iz vsakdana z živim in nazornim besednjakom, a tudi preprosti in nežni ljubezenski verzi, kot na primer tile v pesmi Stance:

 

(…) Sprejmi, ljuba, pesem, nežno,

kot je nisem še napisal,

nežno, kot bili so prsti,

ki sem z njimi solze brisal. (…)

 

Tudi Tone Pavček se je odrekel družbeni službi pesnika in si želel, »da bi pesmi same odgovorile«.

V pesmih v tej zbirki je največ muziciral o deklicah in želji po poljubu, se potapljal v murnovsko zavetje narave in kmečki svet, opeval trepetanje srca in vedrino pomladi. V pesmi Lan je takole ustvaril prispodobo opoja – valovanja lanu in ljubezni do dekleta:

 

(…) »Nocoj si mimo mojega polja

zamišljeno v vabljive sanje šla

 

in segla je za hip v cvetoči lan

trepetajoča tvoja bela dlan.« (…)

Tone Pavček, čigar priljubljenost je bila že za njegovega življenja pravi fenomen, traja pa tudi po smrti, je bil od leta 1972 do upokojitve tudi glavni urednik Cankarjeve založbe.