Novo odkriti portret Franceta Prešerna

AvtoricaMarjanca Mihelič

IlustracijeValentin Scagnetti

Thumbnail
4 min
  • DELI

France Prešeren je Slovencem, kar je Shakespeare Angležem ali Goethe Nemcem – duhovni brat na visokem piedestalu lastnega naroda, njegovih vrednot in kulture. Jubilejna izdaja Poezij ob 220. obletnici pesnikovega rojstva, ki izide maja, pa prinaša tudi nekaj do zdaj neznanega.

Odkritje, ki je omogočilo ilustrirano knjigo Poezij

Ob velikanih, kot je Prešeren, se včasih zdi, da je o njih ali v zvezi z njimi povedano ali vsaj omenjeno vse. A pogosto ni tako. Vedno znova se najde še kaj v zapuščenih arhivih in samotnih sobicah, kar znanemu prida še kakšno zgodbo. In tako je bilo tudi zdaj.

Nova, ilustrirana izdaja Prešernovih Poezij, ki bo izšla maja, prinaša prvič objavljene risbe Valentina Scagnettija (1909–2012). Arhitekt in Plečnikov učenec je kot umetnik domala neznan. Kot strasten ljubitelj kaligrafije je v prelepe razkošne pisave »prelival« največje svetovne klasike, z največjo ljubeznijo prav Prešerna. Kaligrafskim bravuram je dodajal risbe, polne fantazije in močne izraznosti.

Divji ples, ilustracija k Sonetnemu vencu
Sonetni venec

112 skoraj neznanih umetniških podob

Ta neverjetna zapuščina »samotnega pisarja« je bila resnično odkrita šele pred kratkim. Od več kot 300 Scagnettijevih risb jih je v tej jubilejni knjige kar 112, ustvarjenih prav za določeno pesem. Le nekaj od njih je bilo že objavljenih, prav nobena pa še v knjižni obliki. »Risbe pričajo o izjemnem talentu, ki je zamudil renesanso in bil prezgoden, da bi danes občudovali njegovo razkošno ustvarjalnost,« je v eni od treh spremnih besed h knjigi zapisal Pavle Učakar, likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga.

Povodni mož
Povodni mož

Scagnetti se je več kot tri desetletja ukvarjal s Krstom pri Savici in v 80. letih objavil nekaj odlomkov kot grafične liste, ki pa so večidel ostali v njegovi zapuščini. Zdravljico je kaligrafsko in slikarsko upodobil v vsaj desetih različicah. Prvič je bila objavljena leta 1983/84.

Dotlej neznan portret pesnika

Prešeren je pesnik, ki se ni za življenja nikoli portretiral, rekoč, da se bo portretiral, ko se bo oženil. Tako je njegova prva slika nastala po njegovi smrti. Slikar Fran Kurz Goldenstein ga je naslikal po spominu, ko ga je srečeval v zasebni družbi.

Nova, ilustrirana izdaja Prešernovih Poezij prinaša prvič objavljene risbe Valentina Scagnettija.
Nova, ilustrirana izdaja Prešernovih Poezij prinaša prvič objavljene risbe Valentina Scagnettija.

Tako je Slovenija dobila obraz vélikega mojstra slovenske poezije. Jubilejna izdaja Poezij pa postavlja na ogled tudi dotlej (vsaj en) neznan portret pesnika, in to na naslovnici knjige in njeni zaščitni šatulji.

Srce – najpogostejša beseda v poeziji Franceta Prešerna

Valentin Scagnetti je bil velik ljubitelj klasikov poezije, zlasti Prešerna. Kako tudi ne? Samo največji mojstri besede, kakršen je bil tudi Prešeren, znajo tako neposredno izraziti čustvo, zapeti podoknico, biti oster kritik in zajeti v najzahtevnejše pesniške oblike in izbrušen jezik najtanjše plasti srca in duše, ustvariti vizijo skupnosti. Srž Prešernove poezije in njen pomen je izvrstno opisal njegov veliki poznavalec ddr. Igor Grdina, avtor spremne besede k tej knjigi: »Prešeren je pesnik, zaradi katerega je vredno znati slovensko.«

Pod oknom
Pod oknom

Raziskovalci Prešernovega opusa so prešteli pogostnost rabe besed v njegovi poeziji in ugotovili, da je srce ta najpogostejša beseda. Tudi to je zagotovo eden od razlogov, da ostajajo njegove pesmi, ki »iz srca svoje so kali pognale«, izpovedno močne tudi za današnjega bralca. In ker ni nihče pred njim izražal tega s tako bogatim besediščem in v tako zahtevni obliki, lahko rečemo, da je Prešeren ustvaril slovenski pesniški jezik.

Poezija vrhunskega izraza in oblike

Prešeren potrebuje le nekaj besed, da opiše na hitro obogatele krošnjarje:

»Lani je slepar starino 

še prodajal, nosil škatle 

meril platno, trak na vatle, 

letos kupi si graščino.«

Ali ošvrkne opravljivost meščank:

»Kak si brusijo jezike in ti štejejo na prste pri kofetu, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device.«

Ali slepoto človeka:

»... Šest mescov moči tla krvava reka,

Slovenec že morí Slovenca, brata – kako strašná slepota je človeka! ...

Njegovi verzi so se nam usedli v srce, prepevali so jih na partizanskih mitingih, prepevajo jih zbori danes. Citiramo jih, uporabljamo v pogovorih s prijatelji, na kulturnih prireditvah. Med njimi so na primer tile:

»Žive naj vsi narodi ...«,

»Sem dolgo upal in se bal ...«

»Le čevlje sodi naj Kopitar!«,

»Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ...«

Knjiga kulturne identitete Slovencev

France Prešeren pravzaprav stoji še više od uvodoma omenjenih velikanov, Goetheja in Shakespeara. Poezije so kultna knjiga in pomemben del slovenske zavesti. Njegova Zdravljica je besedilo naše državne himne. 

Za življenja je bil deležen le malo hvale. Gospoda ga ni cenila, cenzorji so ga mleli, oblasti mu skoraj do smrti niso dovolile samostojne advokature. Umrl je v uboštvu, del njegove zapuščine so skurili. Medtem ko so Shakespeara pred smrtjo imenovali za genija svojega časa. Bil je delničar v svoji gledališki skupini, občinstvo je bilo navdušeno nad njim. Goethe je v visoki starosti tudi v tujini veljal za predstavnika duhovne Nemčije, leta 1782 je bil povzdignjen v plemiški stan. Vemo, torej, Slovenci, svoj dolg?

Naročite svoj izvod

Thumbnail

Knjigo lahko naročite TUKAJ