Nove dogodivščine iz Mumindola

AvtoricaMarjanca Mihelič

FotoC. G. Hagström in Wikipedia

Thumbnail
3 min
  • DELI

»Čas, ko se jesen zložno bliža zimi, ni slab. Takrat si shranjujemo, pridobivamo in kopičimo čim večje zaloge. Prijetno je zbrati svoje imetje karseda tesno okoli sebe, zbrati svojo toploto in misli in si globoko v hiši izkopati jamo, srčiko varnosti, kjer branimo tisto, kar je pomembno in dragoceno in naše ...«

V slovenščini nova muminknjiga

Pred kratkim je izšla v slovenskem jeziku deveta in zadnja knjiga o njihovih dogodivščinah – November v Mumindolu. Napisala jih je Tove Jansson, svetovno znana pisateljica in ilustratorka ter ustvarila z njimi eno temeljnih del svetovnega mladinskega leposlovja.

Njene knjige – podpisuje se pod okrog trideset del za otroke in odrasle – so prevedene v 40 jezikov. Slovenski mladi bralci so do zdaj spoznali muminknjige z naslovi: Čarodejev klobuk, Zima v Mumindolu, Vražja kresna noč v prevodu Darinke Soban, v prevodu Nade Grošelj pa Komet prihaja, Mumintrolčki in velika povodenj, Muminočkovi spomini, Muminočka in morje, Nevidni otrok in druge zgodbe ter serijo barvnih stripov o teh ljubkih pravljičnih bitjih.

Rojstvo mumintrolčka

Če Tove Jansson ne bi opremila zgodbic o muminih s svojimi ilustracijami, verjetno ne bi bili to, kar so. »Izlegli« so se iz prastare skandinavske bajke in mitologije, ki so polne vseh mogočih fantazijskih bitij, trolov.

Nastali pa so pravzaprav nekako »po nesreči«. 15-letna Tove je prvega takega trola narisala po filozofskem dvoboju o Kantu z bratom. Boj je izgubila, iz jeze in ihtavosti pa je na domačem stranišču narisala najgrše bitje na svetu ter podenj napisala »Cant«.

Preobrazba mumintrolčkov

Tove s preobrazbo muminov, obdržal se je repek, njegovo telo pa se je pomanjšalo in postalo prijetno okroglih oblik, je želela ustvariti bitja, ki so že na prvi pogled prijaznejša otrokom. Po obnašanju, mislih in čustvovanju so se približali človeku oziroma bitju, ki si prizadeva biti dobro – na ta način je Janssonova skušala prikazati otroškemu občinstvu, kakšen naj bi bil dober človek.

Tove Jansson s svojimi pravljičnimi junaki mumini

Mumini se radi družijo in gostoljubno sprejemajo obiskovalce v svojih hišah, nikdar premajhnih za novega prebivalca. Bolj kot denar in zlato cenijo majhne, drobne predmete, ki bi drugače veljali za staro šaro. Njihovo življenje je polno misli na drugega, drobnih daril in presenečenj.

Izročilo umetniške družine

Tove (Marike) Jansson se je rodila leta 1914 v družini švedskega umetniškega para, ki sta živela v Helsinkih. Poletne dni svojega otroštva je preživljala na majhnem otočku, oddaljenem 50 kilometrov od Helsinkov, kjer so starši od maja do septembra najeli kočo. Za prav to vzdušje se zdi, da ga je pozneje prenesla v knjige o Mumindolu in njegovih prebivalcih, mali otoček poletnih pustolovščin pa je postalo bivališče Muminov.

Skupinski portret

Svoj umetniški talent je pokazala satirični reviji Gram, s katero je sodelovala 25 let. Kmalu je obveljala za eno izmed najbolj nadobudnih in obetajočih mladih umetnic na Finskem.

Tove Jansson v Ljubljani

Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi tudi nagrado Hansa Christiana Andersena, ki ji jo je leta 1966 dodelila mednarodna žirija. Mesto podelitve nagrade vsako leto izberejo z žrebom in leta 1966 je žreb določil Ljubljano. Tako je Tove Jansson obiskala Ljubljano, kjer se je srečala s tedanjo prevajalko svojih del v slovenščino. Prav v tistem času se je pripravljal tudi prvi prevod Muminov v slovenski jezik.

Še vedno je zelo priljubljena med bralci po vsem svetu. Japonci so na primer poleg ilustriranih knjižic posneli tudi risanko, priljubljene like je mogoče kupiti v vseh mogočih oblikah: od podob na zvezkih in na posteljnini do plišastih igračk (prve je bilo mogoče dobiti že v 60. letih 20. stoletja). Finci pa so zgradili kopijo hiše v »naravni velikosti« in muzej, posvečen Mumintrolom ter drugim junačkom.

Hops na mumine tudi mi, slovenski bralci!

Thumbnail