Neža Božič: »Roman O koncu žalosti je kontemplacija življenja«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
7 min
  • DELI

Ko dva brata in sestra v prometni nesreči izgubijo starše, se v internatu vsak na svoj način soočajo z osirotelostjo ter zavetje in tolažbo iščejo v ljudeh okoli sebe. Nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984) se v svojem četrtem romanu O koncu žalosti, za katerega je prejel tudi evropsko nagrado za književnost, dotika univerzalnih tem in vprašanj o osamljenosti in ljubezni, s katerimi se prej ali slej sreča vsak človek.

Njegovo vrhunsko pisanje, ki se je več kot 80 tednov obdržalo na lestvici najbolje prodajanih knjig, je v slovenščino prevedla Neža Božič. Z njo smo se pogovarjali o skrivnosti uspeha tega nemškega bestselerja, pa tudi o izzivih in lepotah prevajalskega poklica.

Kako ste se lotili prevajanja romana O koncu žalosti?

Posebnih priprav ni bilo. Roman sem prebrala dvakrat, določene dele tudi večkrat. Ampak to je stalnica mojih priprav na prevajanje. Vedno hočem začutiti, da mi je besedilo zlezlo pod kožo – dobesedno, to je čisto konkreten občutek. Takrat ljudje v besedilu niso več kar eni, temveč se zelo zbližamo. Njihova čustva postanejo moja čustva, njihove misli moje, tako jim lahko dam glas.

Največ sem se ukvarjala z Wellsovim slogom – ta je preprost, z množico kratkih stavkov, enostavčnih povedi. Te skladnje ni bilo možno vedno kar prenesti v slovenščino, besedilo ne bi teklo.

Kako bi knjigo opisali z enim stavkom?

Kontemplacija življenja. Gotovo zveni privzdignjeno, vendar sem natanko to čutila, ko sem zaključila prevod.

Imate svoj najljubši odlomek iz knjige?

Z naskokom najtežje vprašanje. Stavkov, uporabnih kot citati, je res veliko. »Proti večeru, v modrikastem mraku po sončnem zahodu, je na pokrajino leglo nekaj skrivnostnega, privlačnega. Svetloba kot iz kakšnega drugega sveta. Slišal se je le še enakomeren šum mesta v daljavi in tam zunaj sem se ob telesni bolečini, ki me je prešinila, zavedel, da svojega časa nisem izkoristil. Da sem se boril za minute, kadar je bilo treba le ujeti avtobus; zapravil pa leta, ker nisem naredil, kar sem si želel.« Ta citat, v knjigi na strani 174, pove, da ko se naučiš čas posvečati tistemu, kar je pravo zate, kar si želiš, imaš možnost iz sebe in svojega življenja narediti največ.

»Roman O koncu žalosti je kontemplacija življenja.«

Komu bi priporočili roman O koncu žalosti?

Roman obravnava teme, s katerimi se vsaj kdaj v življenju sooči vsak človek. Naniza precej zanimivih razmišljanj. Še posebej bo pa nagovoril iskalce in razmišljujoče tipe.

So bile takšne knjige, ki silijo k razmišljanju, tiste, ki so vas pripeljale v prevajalski poklic? Kako ste pravzaprav začeli svojo prevajalsko pot?

Za študij prevajanja na Filozofski fakulteti sem se odločila tik pred vpisom, dolgo sem razmišljala o mednarodnih odnosih. Predstavljala sem si, da bom delala za Združene narode, na primer. Je pa literatura vedno imela zame neki poseben mik, tako da sem v 3. letniku poleg vaj iz političnih besedil izbrala tudi prevajanje angleških in nemških literarnih besedil. Tu se je potem zgodilo, danes lahko rečem usodno, srečanje z obema lektoricama, Tino Mahkoto in Sandro Baumgartner. Z načinom dela in izborom besedil sta me povsem navdušili. Dobila sem dobro popotnico za naprej. Zame bosta vedno nekaj posebnega, best of oddelka za prevajalstvo.

Po študiju sem se veliko angažirala z raznimi predlogi za prevode. In potem se nekje odprejo vrata. No, nekdo ti jih odpre. Vsaj takrat so bili še takšni časi. Meni sta jih Andrej Blatnik in Mojca Benedičič. Vedno jima bom hvaležna.

Na kateri svoj prevod ste najbolj ponosni?

Pravzaprav sem ponosna na vse svoje prevode. Lahko pa rečem, da sem še malce bolj ponosna na prevod spominov libijskega pisatelja Hishama Matarja z naslovom Vrnitev. Ogromno je terjal od mene. Ampak po izidu sem prejela res veliko odzivov, morda največ do zdaj. In edinkrat se je zgodilo, da mi je pisal celo avtor sam in se mi zahvalil za prevod, kar si štejem v izjemno čast.

Kaj vas vodi pri vašem delu?

Tu ni neke hude filozofije. Kadar koli sem hotela ubrati drugo pot, sem si morala priznati, da se nič ne more kosati z mojim zanimanjem za knjige. Včasih se še sama čudim njegovi neusahljivosti, marsikaj bi ga že lahko zatrlo.

Izbirajo uredniki. Kdaj pa kdaj se pa najde prostor za kak prevajalčev predlog. Ne glede na to preberem precej izvirnikov, predvsem nemških. Kriteriji so pogosto povsem prvinski, haha, na primer, če ob branju izgubim vsakršen občutek za čas, je to kar dober znak, da me je besedilo odpeljalo nekam na lepše. In to je kar zanesljivo merilo, ampak šalo na stran. Izbiram kot bralka, ne kot prevajalka – mi knjiga zveni zanimivo? Nekaj avtorjev seveda redno spremljam, kaj pišejo, Benedict Wells je med njimi. Verjamem pa tudi, da te prave knjige včasih preprosto najdejo.

»Nič ne more kosati z mojim zanimanjem za knjige.«

Kaj je za vas prevajanje?

Gotovo poznate znani citat 'Kdor bere, živi tisoč življenj, kdor ne, pa eno samo'? No, kot literarni prevajalki se mi godi podobno. Gledano od zunaj sem večino časa sama. Navznoter pa živim veliko življenj. Približno vsake tri mesece se podam v novo, haha. Do zdaj je bilo vse vredno živeti.

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je navdušila?

Sem. Navdušila me je bolj, kot znam povedati. Doma sem si jo pustila na dosegu roke, ker mislim, da jo bom v kratkem prebrala še enkrat. Ne, vsaj še enkrat. Ni pa kakšno odkritje, vem, da so jo drugi prebrali že zdavnaj. To je Eleganca ježa. Knjiga, zaradi katere postaneš drugačen človek.

Za konec nam zaupajte tri naslove, ki jih priporočate v branje ...

  • Ilija Trojanow: Zbiralec svetov. Roman o britanskem pustolovcu Richardu Burtonu, živel je v 19. stoletju. Njegove poti so še danes, ko se zdi dosegljiv vsak kotiček sveta, precejšnja eksotika. Njegovi pristopi pa kratko malo osupnejo.
  • Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnikov. Gabova magija očitno nikoli ne izostane. Tudi v kratkih zgodbah ne.
  • Kate Evans: Rdeča Rosa. Paša za oči in uporniškega duha.
Thumbnail