Nesbø in jaz ...

AvtoricaMaja Lihtenvalner

FotoThron Ullberg

Thumbnail
8 min
  • DELI

... ali Kako mi je kvantna fizika pomagala doumeti, od kod prihajajo Harry Hole in zlikovci, ki jih lovi

V fiziki nikoli nisem briljirala. Saj ne, da bi bila popolna nula, a trenutki razsvetljenja in prebliski spoznanja so izpuhtevali enako hitro, kot so prihajali, in sčasoma sem se sprijaznila, da je to nekaj, kar me preprosto presega. Fiziko sem postavila na stranski tir in se posvetila tistemu, kar mi v življenju najbolj gre. Branju.

Če bi obstajala kaka instanca, ki bi izplačevala honorar za prebrane knjige, bi bila že zdavnaj milijonarka.

A če ne bi prevajala, se z Nesbøjevimi romani verjetno ne bi srečala, saj me kriminalke in druga, t. i. žanrska literatura nikoli niso posebno privlačile; razen nekaj kratkih izletov v svetove Agathe Christie sem večinoma plezala – enkrat trudoma, drugič lahkotno in potem spet mukoma – po vršacih klasičnega leposlovja. Dokler ni v moje življenje treščil Harry Hole.

Svetlolasi, modrooki, meter devetdeset visoki Harry Hole je bil – vsaj v telesnem smislu – uresničenje vseh mojih (najstniških) sanj o idealnem moškem. Če bi ga (pri šestnajstih) srečala v resničnem življenju, me ne bi odvrnile niti njegove težave z alkoholom, avtoriteto in … izražanjem čustev. Nasprotno, izziv bi bil samo še večji.

Na srečo pa v življenju vsake toliko časa tudi malce dozorimo in kaj prerastemo – čeprav ne vedno namenoma in hote. In tako malce zrelejša različica mojega jaza – medtem ko je spremljala Harryja in falote, ki jih preganja po vsem svetu, od ledene Norveške do Hrvaške, Hongkonga, Afrike, Avstralije in nazaj na Norveško – ni medlela v poltenih sanjarijah o nepremagljivem vikinškem moškem, ampak se je predvsem čudila Nesbøjevi pisateljski veščini, ki je verjetno največja odlika romanov o Harryju Holeu. Pripoved namreč kljub občasnim zastranitvam gladko teče, mestoma dere, se preliva in razliva, da v neki točki postane kot v sanjah, ko Harry s tako hitrostjo in virtuoznostjo drvi skozi preiskave, da se dejstva začnejo prelivati v čustva in obratno. Vse skupaj prehaja skoraj v tok zavesti in zdi se, da Harry drsi skozi življenje, čeprav se mu obenem uspe obregniti ob prav vsak vogal. Popraskanemu, obtolčenemu, brez zraka, včasih tudi s kakšno luknjo od krogle, mu na koncu vseeno uspe zbrati dovolj informacij, da reši primer.

Če se mogoče sprašujete, kje je zdaj ta kvantna fizika, naj vas potolažim, da počasi prihajamo tja. Namreč, ko sem prebrala in prevedla več Nesbøjevih knjig in tudi še nekaj intervjujev z avtorjem, me je začelo obsedati vprašanje, od kod za vraga vleče vse te svoje nenavadne like – krvoločne, trpinčene, neuravnovešene, megalomane, psiho- in sociopate. Saj vem, življenje je pogosto neznansko bolj čudaško od fikcije, ampak vseeno … Še tako pozoren spremljevalec črne kronike bi težko napaberkoval tako množico deviantnosti, če ne bi vedel, kaj išče, če ne bi imel nekega poglobljenega uvida v to.

In od kod temu skuliranemu Skandinavcu, ki je videti neskončno uravnovešen in normalen, intimno poznavanje najtemačnejših kotičkov človeške duše?

Odgovor sem našla, kje drugje kot v svojem vsakotedenskem obrednem branju Delove Sobotne priloge, v intervjuju s kvantno fizičarko Danah Zohar z naslovom Snemite Newtonova očala in odkrili boste, da živimo v kvantnem svetu. In sem jih res, snela ta Newtonova očala, ki me tako ali tako nikoli niso povsem prepričala, ko sem prebrala njeno razlago, kako da je kvantni vakuum (tisto, kar je nastalo takoj po velikem poku) ocean različnih možnosti, vsega, kar je že bilo, kar je in kar bo, le da jih ne vidimo, teh možnosti, dokler jih ne potegnemo ven, tako kot ribič ulovi ribo na trnek. In enako je vsak človek morje potencialnosti, dobrih in slabih, le da se večino časa trudimo, da bi slabe potisnili v senco, jim ne dovolili, da splavajo na površje. Za to, da si priznaš in se soočiš s svojo senco, s temnejšimi platmi svoje osebnosti, je potrebno veliko iskrenosti in poguma.

In tako smo od kvantne fizike prišli k psihoanalizi. Nehote.

Od tiste sobote naprej se ne morem znebiti podobe Nesbøja, kako osamljen stoji na obali kvantne župe, kot sem jo sama pri sebi poimenovala, namaka trnek in drugega za drugim odlaga na obalo (in v svoje knjige) vojne zločince, morilce, posiljevalce, esesovce, pokvarjene kifeljce, tihotapce drog, brezobzirne podjetnike in kar je še drugih inkarnacij zla. Seveda tudi inkarnacij dobrega, povprečnega, meglenega, nadležnega, prijetnega. Pač vsega, kar je bilo, kar je in kar bo.

Če morda zdajle vihate nos nad lahkotnostjo in naivnostjo moje interpretacije, se lahko tolažim samo s tem, da sem jaz svoj odgovor našla, da pa je v gromozanskem kvantnem jušniku v vsakem trenutku in ves čas na voljo neskončno različnih odgovorov. Kar se mene tiče, ribič Jo nadvse hrabro zre v oči svoji senci in spretno preigrava potencialnosti vsega, kar je človeško. Najbolje pri tem pa je, da nas – bralce – njegov neustrašni duh jemlje s seboj na svoje neverjetne pustolovske pohode.