Nemoralna slovenska politika

FotoJoakim Honkasalo, Unsplash

Thumbnail
6 min
  • DELI

Slovenci se radi pritožujemo, da so naši politiki skorumpirani, da delajo le v lastno korist in da se politični vrh (ne glede na to, kdo je na oblasti) ne meni za želje ljudstva. Pogosto jih označujemo celo za tatove, »mafijo« ipd. Koliko resnice je v teh obtožbah? Morda le niso popolnoma izvite iz trte …

O problematiki slovenske politike in politokracije (vladavine politike v družbi) govori knjiga Javna hiša Slovenija. Avtorja, Franci Demšar in Renata Zatler, sta pod drobnogled vzela vse dele slovenske »javne hiše« in temeljito analizirala stanje na relacijah politika – javni sektor, politika – mediji in politika – gospodarstvo. Skratka, poglobila sta se v slovensko politiko in njeno nemoralno vladanje, ki je državo pripeljalo v trenutno stanje. V zadnjem delu knjige ponudita rešitve, ki bi Sloveniji lahko pomagale, da najde pravo pot.

Javna hiša Slovenija (odlomki)

Slaba ureditev države

Ureditev države in njeni zakoni precej vplivajo na to, kako se državljani v njej obnašamo, kako ravnamo, da bi preživeli in uspeli. Če je ureditev slaba, se odnosi in obnašanje državljanov izrodijo, če je dobra, je uspeh državljanov odvisen od njihovega dela, kar se odraža tudi v medsebojnih odnosih. Zaradi zakonov, ki oblikujejo status birokratov, se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji ustvarila skupina ljudi, ki se ne ozira na priznana etična izhodišča in živi po svojih pravilih. Za takšno stanje je, kot pravi dr. France Bučar, kriva vsakokratna vladajoča elita, ki praviloma nima ne občutka ne razumevanja za vlogo uprave v sodobni razviti družbi, kar na koncu pripelje do tega, da država postane le plen za nagrado zmagovalcem, ki osvojijo oblast.

Problem neodvisnosti medijev

Poslanstvo medijev je tesno povezano s poslanstvom demokracije. Imenujejo jih tudi četrta veja oblasti – upravičeno, kot vedno znova potrjuje zgodovina. Prvi pogoj za učinkovito delovanje vsake »veje oblasti« je njena neodvisnost od preostalih vej. Slovenski mediji so v manjši meri državne (RTV Slovenija), večinoma pa zasebne ustanove. RTV Slovenija je javni zavod, v njegovem programskem svetu prevladuje politika, o čemer med drugim govori tudi ta knjiga. Desnica je pred leti izsilila spremembo zakona, ki omogoča politično sestavo programskega sveta, levica pa, zdaj ko je na oblasti, tako ureditev z zadovoljstvom ohranja. Zasebne medijske hiše nimajo ustrezno razvitih mehanizmov, ki bi zagotavljali neodvisnost uredniške politike (predvsem prakse) od zahtev lastnikov. Neodvisnost je tako prepuščena predvsem presoji in stopnji profesionalnosti posameznih novinarjev.

Kaj pa zdravstvo?

V ljubljanskem UKC-ju je zaposlenih skoraj 1200 zdravnikov, med njimi jih več kot tristo dodatno dela v zasebnih medicinskih ustanovah. Nekateri si s tem potrojijo plačo. Že res, da zaradi tega verjetno delajo več, a zagotovo zato delajo manj v UKC-ju. Pravega nadzora nad njihovo navzočnostjo na delovnem mestu ni, saj UKC nima učinkovitega sistema preverjanja prisotnosti. Leta 2015 so sicer uvedli »štempljanje«, vendar z izjemami prav za tiste, za katere bi moralo zares veljati – zdravniki, ki so hkrati profesorji na medicinski fakulteti, ali zdravniki, ki so hkrati zaposleni v zasebnih medicinskih ustanovah, zlahka najdejo luknje v obstoječem sistemu evidentiranja delovnega časa. Ohlapen sistem evidentiranja bi lahko razumeli celo kot dober način, kako se izogniti plačni uravnilovki, in dejstvo je, da nekateri (in teh ni malo) v UKC-ju zaslužijo solidno, nekateri pa tudi odlično. Toda ti žal niso razvrščeni po ključu vrhunski zdravnik, izjemni raziskovalec, kultni profesor. Dobro namreč zaslužijo tisti, ki se dobro znajdejo, in med njimi je veliko takih, ki niso med najboljšimi. Predvsem pa je veliko takih, ki bi si zaslužili vrhunsko plačo, a je ne dobijo. Ob vsem tem tamkajšnji zaposleni, sosedje zdravnikov, prijatelji in še kdo dobro vedo, koliko je ura. UKC s tem živi značilno dvoličnost slovenskega vsakdana. Težave naše zdravstvene elite, ki dobro služi, zato ni v denarju, ampak v izkrivljeni dvojni morali naše družbe.

Gospodarstvo

Branje Strategije upravljanja kapitalskih naložb, ki sta jo vlada in parlament sprejela leta 2015 in končno ureja naslednjo etapo privatizacije – znižanje števila podjetij v državni lasti in torej tudi odpravo anomalij pri nastavljanju direktorjev –, bi nas moralo navdati z optimizmom, a je žal ravno nasprotno. Prvič zato, ker prodajamo z namenom, da bi konsolidirali javne finance – žalostno je, da je država padla tako nizko. Da se to dogaja tudi drugim državam, ne more biti nikakršen izgovor. Drugič zato, ker prodajamo v času, ko sta slovensko gospodarstvo ter bančni sistem v slabem stanju in ju bodo pokupili predvsem tujci, kar pelje v odtekanje dobičkov in velike probleme z infrastrukturo (tak primer je recimo prodaja Telekoma). In tretjič, kar je najhuje, zato, ker je to kljub odtekanju dobičkov za nas vendarle bolje, saj privatizirana podjetja pri nas poslujejo bolje kot tista, ki so v državni lasti. V dokumentu, ki obsega 99 strani, je, kar zadeva upravljanje, imenovanju nadzornih svetov posvečen en sam odstavek. O glavnih pogojih, ki so za dobro upravljanje ključni – o neodvisnosti od tekoče politike, standardiziranem načinu izbiranja in zamenjave direktorjev ter o profesionalnih pogojih za člane nadzornih svetov – pa seveda ni niti besede.

Lahko Slovenija najde rešitev?

Slovenci zadnjih deset let ob vsakih volitvah upajo, da bodo nove stranke, novi obrazi spremenili negativno spiralo našega razvoja. Vendar se to ne zgodi, saj država ne razvija mehanizmov vključevanja in depolitizacije svojih ustanov. Sloveniji ne bo pomagala »pozitivnost«, ne iskrene težnje »tokrat zares«, ne »novi obrazi«, niti ne to, da bi bivšim komunistom in udbašem z lustracijo prepovedali opravljanje javnih funkcij. V pozitivno spiralo sprememb lahko Slovenija vstopi le, če država ukine svoj monopolni položaj v javnih ustanovah in uveljavi njihov pluralizem. Velja namreč železni zakon oligarhije, da novi voditelji strmoglavijo stare z obljubami o korenitih spremembah, potem pa sami še intenzivneje nadaljujejo po starem.