Naomi Klein proti kapitalizmu in globalizaciji

AvtoricaPetra Bajc

FotoKourosh Keshiri

Thumbnail
10 min
  • DELI

Naomi Klein je zaslovela s knjigo No Logo, nekakšnim »manifestom« proti potrošništvu, kapitalizmu in globalizaciji. V njej je razkrinkala, kakšno strahotno moč imajo blagovne znamke tako nad delavci, ki v grozljivih razmerah delajo za njihove lastnike, kot tudi nad potrošniki, ki izdelke teh blagovnih znamk slepo kupujejo …

Rodila se je v Montrealu v Kanadi, kamor sta se njena starša, mirovna aktivista, preselila iz Amerike. Priznala je, da ji je bilo kot najstnici večkrat težko, ker je bila njena mama znana feministka. Sama je zavračala vsako politično opredeljevanje in se raje posvečala stvarem, kot so oblačila priznanih modnih znamk. A jabolko vendarle ne pade daleč od drevesa …

Pravi, da se je »spreobrnila« predvsem zaradi dveh dogodkov. Prvi je bila možganska kap mame, ki je ostala priklenjena na invalidski voziček, ko je imela Naomi 17 let. Ker se je z očetom in bratom posvetila njenemu okrevanju, je začetek študija preložila za eno leto, to pa ji je, po lastnih besedah, preprečilo, da bi (p)ostala »razvajena smrklja«.

Drugi odločilni dogodek se je zgodil že naslednje leto, ko je začela študirati na univerzi v Torontu. Tisto leto je 25-letni Marc Lépine, zapriseženi sovražnik žensk, na univerzi École Polytechnique v Montrealu ubil štirinajst žensk ter ranil še deset žensk in štiri moške. Naomi je v luči tragedije prepoznala pomembnost feminizma, tj. boja za politično, ekonomsko in socialno enakost žensk.

Med študijem je začela pisati za študentski časopis The Varsity in kmalu prevzela mesto glavne urednice. V tretjem letniku je študij opustila in se zaposlila pri časopisu The Globe and Mail. Leta 1995 se je spet lotila študija, a ga je kmalu zopet opustila.

Brez logotipa do svetovne slave

Leta 2000 je Naomi Klein izdala svojo prvo knjigo No Logo, ki so jo prevedli v več kot 30 jezikov in prodali v več kot milijon izvodih. Že istega leta se je knjiga znašla v Guardianovem izboru za knjigo leta, leto pozneje pa je prejela kanadsko nagrado National Business Book Award in francosko nagrado Le Prix Médiations.

V knjigi je Kleinova razvila zanimivo idejo: svet je postal globalna vas, določene blagovne znamke (izpostavi npr. Nike) pa univerzalni jezik, ki ga razume ves svet, čeprav ni vsem dostopen v enaki meri. Pravi, da se blagovne znamke rodijo zaradi vulgarnosti masovnega marketinga, ki ga brezsramno izvajajo velike korporacije.

Sodobnega suženjstva tako po njenem mnenju ne najdemo zgolj v deželah tretjega sveta, ampak je še kako navzoče tudi v najrazvitejših državah, ustvarjajo pa ga naše navidezne oz. umetno ustvarjene potrebe po dobrinah, kar vodi v »samozasužnjevanje«. Prostovoljno smo torej postali sužnji blagovnih znamk, kot so Apple, Starbucks, Nike …

Šokantna druga knjiga

Leta 2007 je sledila knjiga Doktrina šoka, v kateri je Kleinova razkrila, kako so katastrofe (najsi gre za naravne katastrofe ali pa za teroristične napade, vojne ipd.) pravzaprav priložnost za bogatenje že tako privilegiranih in ostudno bogatih posameznikov in korporacij. Ko se ljudje trudijo zgolj preživeti, namreč nimajo časa razmišljati o manipulacijah vodilnih politikov in ekonomistov. V takih razmerah pa prosti trg in kapitalizem najlažje uspevata. Povedano drugače: šok ob katastrofalnih dogodkih je idealna preusmeritev pozornosti drugam.

Kleinova celo namiguje, da so številne teh katastrof ustvarjene namerno in da se za njimi skrivajo prav vlade in velike korporacije. Po drugi strani meni, da so tovrstne katastrofe tudi preprosto naravna posledica kapitalističnega načina življenja …

Tudi ta knjiga je bila prevedena v številne jezike in je prav tako postala mednarodna uspešnica, ki je še utrdila avtoričin sloves prodorne poznavalke globalnega kapitalizma.

Kapitalizem in podnebje

Tudi v knjigi To vse spremeni iz leta 2014 Naomi Klein še naprej podaja kritiko kapitalizma in velikih korporacij. Za okoljsko katastrofo zadnjih desetletij obtožuje prav korporacije, ki nenadzorovano porabljajo fosilna goriva ter onesnažujejo tako rekoč ves svet, tudi države »tretjega sveta«.

Naomi Klein trdi, da velikim korporacijam ni niti najmanj mar za okolje in da nimajo zadržkov prikrivati lastnega negativnega vpliva na okolje, saj razmišljajo izključno o dobičku. Okoljske spremembe pa so seveda tudi posledica brezobzirnega izkoriščanja naravnih virov teh istih korporacij.

Poraja se torej vprašanje, ali lahko naš planet globalno industrializacijo sploh preživi. Naomi Klein meni, da je okoljska kriza že tako vseobsegajoča, da nam ne preostane drugega, kot da se lotimo temeljitih dolgoročnih sprememb, sicer planetu – in nam – preprosto ne bo pomoči.

Trump kot blagovna znamka

V svoji najnovejši knjigi, Ne, ni dovolj, ki smo jo pred kratkim dobili tudi v slovenščini, se Naomi Klein loti analize vzpona Donalda Trumpa na položaj ameriškega predsednika. V njej postavi tezo, da je Trump na volitvah zmagal, ker je iz sebe naredil blagovno znamko. S to knjigo se torej Naomi Klein nekako vrne k svojemu prvencu No Logo, kar v knjigi prizna tudi sama z besedami: »Zavedla sem se, da bom morala, če bom hotela razumeti to predsedovanje, narediti nekaj, čemur sem se dolgo upirala – da se bom morala spet poglobiti v svet korporativnega trženja in ustvarjanja blagovnih znamk, o katerem sem pisala v svoji prvi knjigi, No Logo.«

In nadaljuje: »Če hočete razumeti Trumpa, morate žal resnično razumeti tudi svet, ki ga je ustvaril, to pa je v veliki meri svet blagovnih znamk. Trump uteleša vse najhujše težnje, o katerih sem pisala v No Logo – od zanikanja vsakršne odgovornosti do delavcev, ki izdelujejo reči, do mreže pogosto žaljivih pogodbenikov in nenasitne kolonialne potrebe po označitvi vsakega razpoložljivega prostora s svojim imenom. Zato sem se odločila, da se znova poglobim v tisti sijoči svet in si ogledam, kaj nam lahko pove o tem, kako je Donald Trump prišel do najvplivnejše službe na svetu, in morda celo o tem, kaj to širše pove o razmerah v politiki