Miša Molk: »Če bi ljudje več brali, ne bi bili tako osamljeni«

AvtoricaAgata Rakovec Kurent

FotoJože Suhadolnik

Thumbnail
6 min
  • DELI

»Berem. Pač berem. Ampak ne priročnikov in modrih misli. Ulovim pa kakšen citat, ki me tisti trenutek malo »nahajpa«. Glejte, dobra literatura in zlasti poezija me hitro in dobro potešita. Pa ne, da bi me ustavili ali pomirili, vzgon dobim, ko berem, smisel obstajanja se oplodi, jezik in stil me navdušujeta, zgodbe, ki sem jih živela, se skozi drugo okno in nov jezik modificirane priplazijo nazaj …To me polni in mi zastavlja vprašanja,« nam je zaupala prva dama slovenske televizije, izjemno načitana ženska in ljubiteljica dobre literature.

V knjigah iščeš odgovor na zakaje

»V tej pobezljani podobi sveta, ko človek kreira zgolj samega sebe in ni sposoben razmišljati dlje od samega sebe, se posamezniki, ki še niso povsem izgubljeni v sebi, izgubljajo v odnosih. In potem iščejo odgovore na »zakaj«. Enako vprašanje si, vsaj upam, zastavljajo tudi tisti, ki so se ustvarili v navidezno popolnost in je njihov odgovor na vsako pripombo »tak pač sem«. V knjigah, doma, na samem, ko te nihče ne gleda, kaj bereš, kaj te mede, lahko iščeš odgovore na ta zakaj,« razmišlja Miša Molk o tem, zakaj so knjigarne preplavile knjige z duhovnimi vsebinami, pa tudi priročniki za samopomoč.

»Seveda sem prebirala tudi knjige o duhovni rasti; na srečo v času, ko ta tematika še ni bila tako komercialno zlorabljena. Raje govorim o tem, da smo dolžni in sposobni predelati naše negativne izkušnje in zgodbe, ki pogosto sidrajo v čas našega odraščanja, ali pa smo si jih že sami naphali v naše življenje in z njimi obremenili najbližje. Zato sem v času, ko sem se tudi sama zazankala, prebirala Martina Kojca. Knjiga je razpadla od vseh mojih listanj nazaj in naprej, podčrtavanj, klicajev in opomb.«

»Krishnamurtija sem spoznala skoraj na »ti«. In, saj veste, v pravem trenutku ti zdrsnejo v naročje knjige, ki jih takrat potrebuješ. Louise Hay je zdravilna, če jo prav bereš. No, koristilo je. Vsi trije avtorji v bistvu, ko jih bereš in bereš, govorijo o tem, da nas lahko zavede nezaveden strah, da nismo dovolj dobri, in nas dela slabše. Tekmovalne, egoistične, napadalne, zaskrbljene. Ker ne verjamemo vase in potem na silo ustvarjamo naš Jaz. In ko ga »spedenamo« do popolnosti, ta imidž, nas zmanjka. Nas ni več. Radi pa bi bili še vedno čutni, občutljivi, ljubljeni, videni, opaženi … Ne, ne gre in ne bo šlo. Če ste nastavili sliko neranljivega, vas bomo tako tudi gledali. Prikrajšani pa boste za vse lepo in iskreno in »furali« svoj ziheraški, dolgočasen »lajf« brez pravih prijateljev, brez pristne ljubezni.«

Sami moramo predelati negativne izkušnje

»Naš čas čutim kot podivjan, brez mere do kam, s kom, kako in predvsem zakaj… In spet ni naključje, da so se mi v darilo zavita ponudila Senekova Pisma prijatelju Luciliju. Prav moje razmišljanje, da moramo namreč sami predelati negativne izkušnje, sem našla v njegovem pismu. Glejte, tako zapiše: »Kako ne bi imel na sebi mnogočesa, kar je treba ojačiti, kar je treba oslabiti, kar je treba dvigniti? In prav to je znak poboljšanega človeka, da vidi svoje napake, ki jih doslej ni poznal …« Vsak dan preberem par strani,« pove Miša Molk o knjigi, ki jo navdihuje.

Televizijski poklic je poln adrenalina, hektičen in zelo stresen. Kako se spopada s tem tihim ubijalcem? »S stresom sem se naučila živeti; ne, ne, ni res, izogibam se stresu, zlasti v službi. Včasih so me najedali prazni in razvlečeni sestanki, sprenevedavi pogovori, do čira na želodcu, ko sem še verjela, da bom ulovila vsaj eno pomembno informacijo, in sem pogosto odšla praznih rok. Zdaj vem, da to ni konec sveta. Stres v osebnem življenju, če se bo kaj slabega zgodilo meni ljubim, bo verjetno še vedno najprej sunkovit, potem pa ga bom počasi umirjala,« pravi.

In dodaja: »Prepričana sem, da gre predvsem za mindset, torej za to, kako mislimo o sebi, kako smo naravnani. Vame je vdelan šport. Je narava, ki jo diham, prepoznavam in občudujem. Lažje mislim, ko se nadiham, ko grem na Rožnik, malo hodim, malo tečem …, se navlečem barv in vonjav.«

»Tudi tolažba je razvedrilo«

Pa se je, kadar se je v življenju znašla na razpotju, zatekala po pomoč tudi h knjigam? »Razpotje je že malo arhaična, mogoče pa prav zato tudi bolj skeleča beseda, ki gre v pozabo. Sama je ne prepoznam … Bili so dvomi, razhajanja …, poti so se pa vedno nekje srečevale. Sprašujete o nasvetih … Saj veste, govoriti moramo, da bolje prepoznamo svojo stisko, da jo ubesedimo. In pol kamna se že odvali. (nasmešek) Potem pa smo samo še sami s seboj. Pod tuhno, ena Sarah Vaughan ali pa Tom Waits, da solze stečejo, da se jeza pohladi, potem pa počasi naskok na knjigo. Jaz se pomirim s filozofijo,« pravi Miša.

Ji je branje v razvedrilo ali kdaj tudi v tolažbo? »Tudi tolažba je razvedrilo. Utehe filozofije Alaina Bottona so prav zabavna knjiga, če te vsaj malo zanima pokukati v preteklost. Če bi ljudje več brali, ne bi bili tako osamljeni,« je prepričana. In katere knjige našo sogovornico čakajo na nočni omarici? »Ojej, me je kar sram, priznam, da tudi tedenski prah obrišem na platnicah. In ko se kupček zviša, taspodnjih ni več treba brisati. Berem več knjig hkrati in tega se moram odvaditi, ker potem že v sanjah vse pomeštram. Na vrhu je Agata Tomažič Tik pod nebom, spodaj me čaka Jezero Tadeja Goloba, pa novi Hudolin. Vem pa, da bom naskočila Prvi kamen – Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve,« nam Miša Molk za konec zaupa svoje bralne načrte.