Legendarni Butalci so večno mladi in večno naši

AvtoricaMarjanca Mihelič

FotoShutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

Butale so eden znamenitejših krajev na Slovenskem, čeprav ga na zemljevidu ne moremo najti, tako kot ne Šentflorjanske doline ali Kosovirije in še bi lahko naštevali. Gre za lege, ki se izpisujejo v mrežah drugih koordinat. Fran Milčinski, avtor Butalcev, jih je geografsko določil tri ure hoda za pustno nedeljo.

Morda prav zato lahko ugledamo Butalce na kakšnem pustnem karnevalu, kamor se za kratko pripeljejo na vozu. Morda jih je ob podobni priložnosti spoznal tudi Fran Milčinski, humorist, satirik, mladinski pisatelj in dramatik, sicer po poklicu pravnik. Imeniten pisatelj, ki je s svojim našpičenim peresom najraje zbadal malomeščanstvo in se posmehoval zaprašenemu državnemu aparatu in človeški ozkoglednosti. Leta 1917 sta izšli knjigi Tolovaj Mataj in Ptički brez gnezda, njegova najbolj znana pa je zbirka humoresk o Butalcih (1949).

Milčinski je prvih pet zgodb o Butalcih sicer objavil že v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917 – pred stoletjem. Takole jih opisuje: »Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet; takšni so.«

Butalski rod, kot izvemo v zgodbi Butale in Butalci, ni od včeraj, saj sega vse do Adama v paradižu. Od kod pa izvira njihovo ime? Prvi, ki se je bil preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Buta. »Bil je bolj slab v računstvu in se je rad motil v številu svojih ovac. In je imel to slabo navado: kadar ga je kdo prijel, naj vrne ukradeno ovco, je z glavo butal kakor kozel in je marsikomu nalomil rebra.«

Spoznati Butale in butalske peripetije je eno boljših doživetij. Pisatelj je zajel njihov svet v žmohtne zgodbe, da lomimo prste in se nam krivijo usta do ušes. Zakaj? Ker ni bolj dobrodejnega kot smeh na rovaš drugega. Seveda bi se bilo dobro in koristno smejati kdaj tudi lastnim plankam in kratki pameti – pred kratkim je izšlo kar nekaj knjig o razdiralnem egu – a to zaenkrat pustimo ob strani.

Butalske štorije trgajo slepice z oči in zračijo zatohle hlevčke, naj bodo v osebni ali občinski lasti. Smešijo sprenevedanje in druge človeške lastnosti, ki niso nikomur v ponos, kot na primer pretirana samohvala, kitenje s tujim perjem ali ko si včasih po otročje z roko pokrijemo oči, češ: »Česar ne vidim ali ne maram videti, ni«, kot lahko beremo v štoriji Butalski zajec.

Butale – kjer dejstvo ni to, kar je, ampak to šele postane

Gre za posebno možgansko tehniko, preskakovanje vijug možganske skorje, ki jo Butalci obvladajo do potankosti. Kratko in jedrnato je opisana v zgodbi Dve poletji in ena zima! Tako kot vsako leto se je bližala pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme pa so se obrnili na poglavarja, rekoč: »Čas za pašo je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je živina v hlevu, pa več požre, kakor imamo krme, potem pa spomladi crka od lakote. Dajte, pomagajte …« Poglavar je uslišal njihovo prošnjo. Pri priči je ukinil pomlad in odredil, da bo zimi takoj sledilo poletje. Rečeno – storjeno.

O butalskem mojstrstvu prikrojevanja »dejstev«, zgolj malenkostnih spremembah in popravkih ter pretvarjanju govori tudi zgodba Turki v Butalah. Butalci so tuhtali in tuhtali, kako bi se zavarovali pred njimi, nazadnje pa le ugnali pravo. Ob poti so postavili tablo: »Turkom prepovedana pot!« Še se je oglasil hraber glas: »Ne bodimo zajci! Napišimo: Turkom strogo prepovedana pot!« Pa je navdušeno obveljala županova, da ni treba imeti s Turki čisto nič usmiljenja in se naj napiše: »Turkom najstrožje prepovedana pot!« Čuvaja je potem sredi noči zvilo po trebuhu in je stopil s poti, da bi se olajšal. Pri tem pa so se v hlače zapele robide in mu branile, da bi vstal. V smrtnem strahu je začel rjuti na pomoč, misleč, da ga je zgrabila turška pošast.

Župan in možje so slišali divje kričanje in zbežali v hrib. Ko naslednjega dne ni bilo o Turkih ne duha ne sluha, pa so sklenili, da je napis dober in bo zato ostal, robide pa da je treba iztrebiti in požgati.

Butale – kjer besede »meso« postanejo

Ali ste se kdaj vprašali, od kod izraz »pojdi se solit«? Znabiti, da izvira prav iz Butal. Na misel, da je zrasla prav na butalskem zeljniku, pardon, ruši okoli hiše, navaja zgodba V Butalah sejejo sol. Morda pa jim je tolikokrat kdo ukazal, naj se gredo solit, da so jo, možje dejanj, nekega dne posejali, da bo ves čas pri roki. Takole je bilo: »Pa so spomladi vsak okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in bogato zagnojili ter so vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri rokah kakor peteršiljček in drobnjak. In res je pognalo mlado zelenje, bujno raslo in obetalo bogato žetev. Butalci so spremljali rast in pokušali njene lističe. Pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: »Ajsa! Mlada je sol – že sedaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala Bogu, kadar dozori!« …

Butale – kjer ropar skrbi za »narodov blagor«

V Butalah tudi razbojnik ni navaden ropar. Kadar razbojnik Cefizelj razbije občinsko blagajno, izda potrdilo in ga pusti ob blagajni. Pove, da je bil on tisti, ki je ukradel občinski tolar, in da je hvaležen za ta priboljšek. Pomislite, koliko dela bi naši roparji s priznanjem (in materialnim dokazom storjenega dejanja) prihranili organom pregona, da ne govorimo o prihranjenem davkoplačevalskem denarju. V zgodbi Butalski policaj in Cefizelj grozanski razbojnik celo primakne groš iz svojega, da bodo na občini imeli za nov šparovec. Ni da bi se zgledovali, kajne?!

Da se navadnega butalskega naroda ne da preslepiti po najnižji ceni, beremo v zgodbi Historija o posebnem blagru. Mlatiči, ki so skupaj delali na županovih poljih, so po opravljeni mlačvi še skupaj sedli k južini. A ker je bil župan preveč škrt in kislega mleka ni bilo dovolj za vse mlatiče, so mu po njegovih navodilih dolili vodo, belo razpenjeno pod mlinskimi kolesi. Pa je očitno podcenil svoje preproste in podrejene vaščane, ki so mu takole zabrusili v brk: »Nak, tako gosposki nismo, da bi vodo jedli z žlicami.« In so pobrali cepce in šli drugam.

Butalci so spretno in na hitro opravili tudi s krivo vero, na semnjih so se izkazali za zelo inovativne prodajalce, se kunštno izmazali iz marsikatere godlje ter ponorčevali iz sosedov ... Potem ko jim je šlo že vse kot po žnorci, pa so se domislili še, da bodo kupili pamet na zalogo. Za denar je naprodaj vse! Tako vsaj pripoveduje zgodba Kako so si Butalci omislili pamet.

O tem, da so imeli srečo pri kupčiji, ne gre dvomiti. In da je pamet imela mlade in se je predajala in oplajala naprej iz roda v rod – tudi ne. Zato še danes veselo živi butalski rod v teh krajih. Čisto blizu nas, čisto, čisto v nas.