Koronavirusni dnevnik Bridget Jones

© Helen Fielding 2020 © za slovenski prevod Mladinska knjiga, d. d., 2020

Prevedla: Jolanda Blokar

Prispevek je izšel v časopisu The Sunday Times 29. marca 2020.

FotoUniversal

Thumbnail
8 min
  • DELI

Četrtek, 26. marec

Število guglanj koronavirusa na uro: 24. Število sitnarjenj po telefonu priletni sosedi, ali kaj potrebuje: 7. Število esemesov s številke prostovoljske linije za pomoč, ki me kliče k orožju: 0. Minute, porabljene za odpiranje za crknit smešnih viralnih videov in njihovo posredovanje vsem, ki jih poznam: 2457. Število povohov hijacint, da preverim, ali sem izgubila občutek za vonj in imam koronavirus: 282. Minute pospravljanja navlake in branja klasične literature: 0. Minute osuplega buljenja v zid z odprtimi usti: 4765. Zaužite kalorije: 8765. Zaužite enote alkohola: 12. Opravljeno delo: 0. Vadba: 0. Zelo slabo.

 

7. zjutraj. Pravkar zbudila. Okej. Čas, da grem v službo in po kavo in rogljič.

7.01 zjutraj. O moj bog. OMOJBOG!!! Življenja, ki smo ga poznali, je konec in smo sredi apokalipse.

7.02 zjutraj. Mirna in dostojanstvena. To bodo prebrodili samo tisti, ki premorejo notranjo moč in zbranost. Kot jaz.

7.03 zjutraj. Aaaaa! Nekdo me fejstajma. Mogoče mi bo Boris ukazal, naj se skrijem pod posteljo in ostanem tam.

 

8.00 zjutraj. Bila Miranda. »Voskanje,« je zarotniško zašepetala.

Buljila v zaslon. Res je začela poganjati monoobrv in brke. »Nikomur ne povej, da sploh razmišljam o tem, ampak veš, da se bomo vrnili k naravi? Brez frizerja, brez manikire, brez voskanja ...«

Zgrabila mizo, medtem ko je še več kart padlo s hišice vsega, kar sem do zdaj jemala za samoumevno.

»Sr****, nehati moram!« je rekla. »Vklop prek Zooma v pošastnem velikem planu. Zakaj so se zvočni klici odločili postati zastareli in nesramni tisti trenutek, ko smo se vrnili k divjini?«

»Jaz tudi,« sem odgovorila. »Ob devetih se vklopim v Dobro jutro, Britanija. Se slišiva.«

 

7.30 zjutraj. O bog. Okej. Ne dam se. Pripravljena bom na sestanek: naredila bom spletno jogo, skuhala jajce, oblekla normalno obleko in si umila »lase« – tj. čudno zadevo na glavi – in pogruntala izklopljen zvok na kameri.

7.45. Kako se lahko vse postavi na glavo v tako kratkem času? Nismo še pred enim tednom hodili v pivnice in se pogovarjali s pravimi ljudmi?

Listam po tedenskem dnevniku ...

 

DAN PRED KARANTENO

 

Nedelja, 22. marec

4 popoldne. Pravkar nazaj s sprehoda po Primrose Hillu s prijatelji. Srhljivo: vsi z enako osuplimi ksihti. Preveč ljudi, ampak bilo mi je nerodno, ko sem se jim izogibala. Ooo, superca, fejstajm.

»Samo v vas grem, dragica. Sadni kolač hočem!« Moja mati.

»To nobel kislo testo, ki si ga prinesla, je trdo kot kamen!«

Grrr, ko le ne bi bila tako prekleto izbirčna glede hrane, ki ji jo dostavljam kot svetnica.

»Mama. Stara si čez 70 – ne smeš ven.«

»Nisem stara čez 70, dragica! No, vsaj ne kažem 70 let in moja telesna starost je 43.«

»Mama ...« sem rekla grozeče.

»Kakorkoli že, reči hočem, z Uno imava palici.«

»Saj. V letih sta že.«

»Ne. Dvometrski palici. Če nama bo kdo prišel preblizu, ga bova po buči.«

 

4.50 popoldne. Deset minut do Borisa. Res mi je všeč, da nas nagovori vsak dan. Saj ne gre za to, da mora kdo biti popoln in da je treba vse narediti popolno. Samo občutek imaš, da smo vsi v istem zosu.

 

6 popoldne. Prav ima. Čas je za odgovornost. Takoj bom začela!

 

11 zvečer. Dons zvčer sm se šla mau zamegleno krizno analizo po fejstajmu s Tomom, Shaz pa Mirando. »Ko u tastari zavezi,« sem razložila. »Bog nas bo iztrebu z ognom, poblavami in nadlogami.«

»Ja! Ker uničujemo naš lepi planet!« je zmomlala Shaz.

»Vidu je, da preveč izkorišamo naravne vire, pa nas je lobnu po buč!«

»Lobnu, Bridge?«

»Ja! Bla je nadloga kobilc pa mravle mam u kosmičih.«

»Ker si za en drek gospodinja.«

»Ko Noatova poplava je. Nardit mormo barko pa uzet s sabo po dva komada usake vrste.«

»Neee! Točno tako se je vse skupaj začelo: krokodil na volčjem mladiču na pavu na pangolinu ...«

»Rabm DEU. Pomagat hočm. Lahk furam futer za folk. Lahk kuham!«

»Neeee!« je zarjovel Tom. »Tvoje kuhanje je zadnje, kar rabimo. Pejt spat.«

 

Ponedeljek, 23. marec

Pravkar spet šla na hrib. Vsi hodijo daleč narazen, da oskrbnik ne bo zaprl parka in nas poslal domov.

 

5 popoldne. O ne! Borisa ni. Stavim, da pije viski v banji in si sestavlja govore kot Winston Churchill.

7 zvečer. Boris bo nagovoril narod ob 8.30. V želodcu imam kepo, kot jo dobim, ko hodim s kakšnim tipom in mi pošlje esemes: »Se lahko pogovoriva?«

9 zvečer. Vse so zaprli. Se to res dogaja? Le kaj smo mislili prej? Koliko časa smo zapravili za prazen nič, vsa leta brexita, ko smo kot kure brez glave razpravljali o podrobnostih, ki jih nihče ni razumel, zdaj pa prelomne odločitve sprejemamo iz minute v minuto in izgubljamo vse. Le kaj smo mislili?

 

Torek, 24. marec

Tišina je srhljiva. Vse je tako neresnično, ko sije sonce in cvetijo narcise. Nekako tako je kot v grofijah okrog Londona med prvo svetovno vojno, ko so se domov začeli vračati ranjenci in so privažali trupla. Zdi se mi, da so objokani delavci nacionalne zdravstvene službe NHS na spletu prvi namig na pekel, ki nas čaka.

 

Esemes: GOV.UK.OPOZORILO KORONAVIRUS. Nova pravila v veljavi. Ostanite doma.

Neresnično. Slišim sireno in helikopter. Me bodo ustrelili, če grem ven?

 

Nehaj s črnogledostjo in ohrani pozitiven vojni duh (tj. začni piti pred Borisovim nagovorom).

 

Od nekdaj sem hotela samo gledati teve v pižami in jesti sladoled. Ampak čudno je, da s tem, da ne delaš nič, opravljaš svojo dolžnost.

 

Čutim sramotno olajšanje, ker tokrat ne gre za eno tistih dram, ki si jih nakopljem sama.

 

Mogoče bi morala določena območja v stanovanju razglasiti za posebna in jih uporabljati samo ob posebnih priložnostih. Recimo, em, prho?

 

Polica v hladilniku je pravkar padla ven in plastenka mleka je počila. Hotela sem že zliti vse stran, potem pa sem pomislila: »Neee! To je zadnje mleko!«

 

Pravkar prižgala ponovitev Eastendersov in jih besno obsojala, ker so šli v gostilno in se objemali. Hotela zavpiti: »Ne! Ostanite doma! Pomagajte zdravstvenim delavcem!«

 

Rada bi nehala gledati WhatsApp, da bi lahko žalovala za tem, kar je izgubil svet in kar sem izgubila jaz. Ampak OMG, a ste videli tisto pridigo nališpane mame o pouku na daljavo? Za crknit smešno!

 

Čudno, kako hitro sprejmeš novo resničnost. Kot žabe krop.

 

Sreda, 25. marec

6 popoldan. »O pi***,« je rekla Miranda. Hoteli sva se prijaviti kot prostovoljki v NHS. »Vnesla sem staro verifikacijsko kodo za Tinder namesto prostovoljsko. Aja, počakaj, to je Rdeči križ.«

Nenadoma opazila na zaslonu Shaz z napisom: »Na pomoč!« Kot kakšen meme Maline Trump. Dvignila je še enega: »Nič ne slišim!«

Grrr, tehnologija! Ne morem klikati po straneh za prijavo v NHS. Zakaj misli, da sem robot? Kako naj bom koristna prostovoljka, če ne morem niti pogruntati, koliko trgov ima požarni hidrant?

2 zjutraj. Juhu! Uspelo!

 

Danes spet četrtek, 26. marec

8.45 zjutraj. Nehaj brati dnevnik in se pripravi za Zoom. Ooo, superca, fejstajm: Tom, Shaz in Miranda.

»Okej. Potrebujemo vodstvo in tiskovno konferenco o osebni negi. Za samospoštovanje gre.«

»Ja!« sem navdušeno pritegnila. »Vrnitev k divjini bi bilo treba prepakirati v podporo NHS-u.«

»Vaša država potrebuje vašo monoobrv!« je rekel Tom. »Princesa Kate bi si jo morala omisliti.«

»Ostanite doma. Imejte narastek. Podprite NHS!« sem rekla. »Mogoče bi Borisu lahko pognal temen narastek!«

»Čakajte,« je rekel Tom. »Odpoved voskanja pomeni nobenega voskanja bikini predela. A to pomeni, da bodo spet v modi velikanski grmi?«

»Kaj pa tisti, ki so si dali dlake odstraniti z laserjem?« je zapaničarila Miranda.

»Aaaaa! Zastarel damski vrtiček!« je vzkliknil Tom.

»To je nedoumljivo resna svetopisemska apokalipsa! Kako si lahko tako nesramen?« je koronsko svetohlinsko zarjovela Shaz in pokvarila klic.

 

Pha. Če se ne smeješ, jočeš. Vsi vemo, da prihajajo strašni časi. V slabem moraš poiskati dobro, in res se najde kaj dobrega:

*Vsa nepomembna navlaka, s katero smo se ukvarjali – emisije ogljika, smeti, prevelika izbira, lažna popolnost ­– bo izginila, kot bi nam jo pobrali pametni delfini.

*Države in podjetja ugotavljajo, da se lahko znebijo birokracije in notranjih sporov ter hitro nekaj dosežejo.

*V 24 urah se je javilo 400.000 prostovoljcev.

*Ljudje spoznavajo, da sta pomembna skupnost in dobrota.

*V beneških kanalih je čista voda in v njej želve in ... aaaa! Vklop v Dobro jutro, Britanija se začenja, jaz sem pa še zmeraj v spalni srajci in s sračjim gnezdom na glavi.

Saj je vseeno! Izklopila bom sliko in si hitro umila lase, medtem ko bo Richard Finch nakladal v svojem uvodu.

Richardov glas je zagrmel: »Bridget, zaboga, vsi te vidimo pod prho. Čeprav je očarljivo, je tako vedenje v času apokalipse skrajno neprimerno.«

Vse gre superfajn.

 

Petek, 27. marec

11.15 dopoldne. OMG, Boris je dobil koronavirus. BoJo, neee! Potrebujemo te.