Knjige, s katerimi se spoprijateljiš

AvtorAljoša Harlamov

FotoHBO

Thumbnail
5 min
  • DELI

Četudi knjigo le poredko vzamete v roke, je skoraj nemogoče, da še ne bi slišali za Eleno Ferrante. O njej vam je pravila sestrična, ki študira književnost, o njej vam je na stopnicah razlagala priletna soseda, ki si iz knjižnice redno prinaša debele ljube­zenske romane, o njej vam je navdušen govoril znanec, ki ste ga zadnjič srečali v mestu in za katerega sploh niste vedeli, da bere. Zanjo je slišal že cel svet, čeprav Elena Ferrante v resnici ne obstaja. Gre za psevdonim neznane pisateljice, ki je v pismu založniku, ki ga je priložila svojemu prvemu rokopisu, zapisala: »Verjamem, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja.« Morda se za tem imenom res skriva neka prevajalka iz nemščine, kot je razkril vsiljivi italijanski novinar, morda kdo drug; pravzaprav pa sploh ni važno – ko boste brali njene knjige, se vam bo itak zdelo, da jo poznate že dolgo.

Njeni romani so namreč napisani kot dolge izpovedi, kakor da se pred vami boleče, a tudi osvobajajoče razkriva neko življe­nje v vsej svoji celosti in intimnosti. Knjige Neapeljskega ci­kla tako niso le romani o prijateljstvu, ampak romani, s katerimi se lahko spoprijateljiš. Pisanje Elene Ferrante ima v sebi neko skrivnostno moč, intenziteto, ki bralca zagrabi in prepriča, da že po nekaj straneh knjige ne more več odložiti. To je vročica, ki je po svetu znana pod imenom ferrantemanija.

V njenih knjigah ni prostora za leporečje, pisateljičin jezik je sicer odločen in neposreden, a se vseeno zdi, da so se zgodbe na papir razlile v enem samem izbruhu, brez pravega premisleka, ki bi s sabo prinesel tudi strah, sram ali ranjeno samoljubje. Pod na videz obvladano površino ves čas nevarno brbota, tik pod literarno zgodbo ves čas čutimo resnično življenje, da bi lahko skoraj stopili vanj. V dobi resničnostnih šovov, v katerih se ljudje nastavljajo kameram in se pretvarjajo, da so takšni, kot so, so njeni romani nova priložnost, da se na samem srečamo z drugim človekom in njegovo zgodbo. To srečanje mor­da ni vedno samo prijetno in lepo, je pa vsekakor izkušnja, ki si jo boste zapomnili.

Pri Cankarjevi založ­bi je doslej izšlo pet romanov Elene Ferrante v odličnem prevodu Anite Jadrič. Prvi so Dnevi zavrženosti (2015), ki pripovedujejo o osemintridesetletni Olgi, materi dveh otrok, ki jo mož nekega dne zapusti zaradi mlajše ženske.

Neapeljski cikel sestavljajo romani Genialna prijateljica (2016), O novem priimku (2017), O tistih ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (2018) in še čisto sveža četrta knjiga O izgubljeni deklici.

Prvi roman se začne s skrivnostnim izginotjem Lile, zaradi katerega se Elena prične spominjati njunega skoraj šestdeset let trajajočega prijateljstva. Njuna zgodba je obenem tudi zgodba domače neapeljske četrti, celega mesta, pa tudi države – družbene in politične spremembe pa preobražajo tudi njun odnos. Genialna prijateljica je tako popis njunega otroštva in odraščanja v rev­ni neapeljski soseski, odkrivanja prvih ljubezni in hlastanja za otroškimi željami in upi.

O novem priimku govori o tem, kako ognjevita Lila in piflarska Elena zlagoma in boleče postajata ženski, doživita prva razočaranja in uspehe v še vedno izredno patriarhalni italijanski družbi. V njuno prijateljstvo zdaj posežeta tudi ljubosumje in zavist ter prve nepremostljive tišine.

V romanu O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo se njuni vlogi za nekaj časa zamenjata. Elena se nenadoma znajde ujeta v družinskem življenju, v katerem nima več časa za delo, Lila pa se skoraj nehote vključi v krvavi politični boj med komunisti in fašisti. A še tisti trenutek, ko se zdi, da je njuna pot začrtana, se v nekaj preobratih vse spet obrne na glavo.

O izgubljeni deklici je veličasten zaključek cikla, ki spregovori o bolečini in izgubi, o času, ki je nepovratno izgubljen, ter zgodbo znova pripelje na začetek, k Lilinemu izginotju.