Kekčevih sto let

AvtoricaMarjanca Mihelič

Thumbnail
8 min
  • DELI

Kekec je najpogumnejši slovenski deček, ki je letos dopolnil sto let. Je eden najbolj priljubljenih junakov slovenskih otrok in mladine in najmlajši član bratovščine 3 K  – Krpan, Klepec, Kekec. Zelo uspešno je zaživel tudi na filmskem platnu – in pripel Slovencem zlatega leta na beneškem filmskem festivalu.

Razigranega knjižnega junaka je ustvaril Josip Vandot. Prva od pripovedk o Kekcu, Kekec na hudi poti, je izšla leta 1918 v mesečniku za mladino Zvonček, sledili sta še Kekec na volčji sledi (1922) in Kekec nad samotnim breznom (1924).

Josip Vandot  raje pisatelj kot železničar

Rodil se je v Kranjski Gori. Po končani osnovni šoli in gimnaziji je želel študirati medicino, a je ni vpisal, ker ga domači ne bi mogli vzdrževati. Služboval je kot železničar, čeprav ga je veliko bolj veselilo pisateljevanje. Njegov opus obsega več kot dvesto pesmi, približno dvesto petdeset črtic in povesti, pisal je tudi kritike in razprave o mladinski literaturi.

Prvi Kekec je doživel knjižno obliko v samozaložbi leta 1936. Vandot je načrtoval izid vseh treh pripovedk v zbirki Kekec z naših gora, a je ostalo samo pri prvi. Ko so Nemci v Mariboru zažgali njegove knjige, je poleg drugih osnutkov mladinskih povesti zgorel tudi rokopis četrte zgodbe o Kekcu. Družina je morala v pregnanstvo, pisatelj je umrl leta 1944 med bombardiranjem vasi pri Slavonskem Brodu na Hrvaškem.

Pravljična dežela pod Špikom in Prisankom

Pred očmi bralca Kekčevih zgodb zrastejo kot v kakšni fantazijsko pustolovski sagi rustikalne lesene hiše s streho iz skodel, lesene ograje, za katerimi se razprostirajo travniki in pašniki. Iz doline se odpira pogled na planine, na skalnate grape in visoke vrhove, ovite v skrivnostne meglice. Pod nebom plavajo velikanski orli. Prek skritih jas in hudourniških grap jo ubirajo  orjaški čudaki ali drobencljajo pritlikavi možiclji …

Po pripovedi pastirja Mišnjeka okoli teh gora plahuta od bajeslovnih bitij. Takole pripoveduje: »Sto škratov naj bi se lovilo okoli Male Pišnice in odrežejo ušesa in nos vsakemu dečku, če ga ujamejo …, najmanj deset medvedov se skriva med skalovjem Male Pišnice, risi, volkodlaki, divja mačka, ki ima dvanajst glav in trideset kravjih šap …« (Kekec in Bedanec)

Lik Kekca, kot si ga je zamislil ilustrator Matjaž Schmidt v slikanici Kekec in Bedanec iz leta 1989 (Mladinska knjiga).

Kekec je razigran 10-letni pastirček, ki z okovano palico, klobukom, malho in vedno židane volje pohaja po gorskih planotah in dolinah. Rad piska na piščalko, v kateri so skrite »pesmi škrjančkov« in vsakogar s slabimi nameni užene v kozji rog.

Navdih za pripovedke je pisatelj črpal iz lokalne mitologije in pripovedovanja starejših prebivalcev v domači vasi, tudi svoje matere. Tudi zato verjetno grozovita bajeslovna bitja (divji lovci, Pehta, Prisank, Bedanec), ki nastopajo v pripovedkah, še premorejo mehko srce. Prisank ne prenese Tinkinega joka v ujetništvu in obdari Kekca, ko jo odpelje domov, s citrami in malho cekinov. Pehta bi ozdravila Mojčino slepoto, če bi ostala pri njej, a ji je Kekec zamešal štrene, na koncu pa ji še izmaknil čudežno zdravilo za slepo prijateljico ...

Lik Pehte izhaja iz slovanskega božanstva Mokoš. Med drugim je bila tudi zavetnica vode, preje in tkanja. Veljala je za strašno in vzbujala grozo. Enake lastnosti ima tudi Pehtra baba. Najpogosteje je predstavljena kot stara, grda ženska, ki živi v hribih in gorah. Nosi koš, v rokah pa burkle in sekiro.

Pehta slikarja in grafika Iveta Šubica iz knjige Kekec na volčji sledi (Mladinska knjiga, 1957).

»Dobra volja je najbolja …«

Kateremu fantu ne bi padlo srce v hlače? Vsem razen Kekcu! To je veder, pogumen in sočuten fant – pravi otroški junak. Saj ne da ga kdaj ne stisne od strahu, a tega ne pokaže. Orjaškega orla v spopadu premaga samo z okovano palico, Bedanca, Pehto in Prisanka z zvijačno bistro glavo.  Nič čudnega, da je leta 2001 postal naj junak slovenskih otrok po izboru članov Cicikluba.

Vse tri daljše pripovedke o Kekecu so od 50. let izšle večkrat in v različnih zbirkah pri Mladinski knjigi. Doživele so več priredb za slikanico, nazadnje (izidi od leta 2000–2002, ki so bili pravkar tudi ponatisnjeni) pod veščo roko Andreja Rozmana Roze in z ilustracijami Zvonka Čoha, bile pa so tudi jezikovno posodobljene. Tako so Kekčeve pustolovščine pod Julijci približale tudi mlajšim bralcem in novim generacijam.

Kekec ilustratorja Zvonka Čoha iz knjige Kekec in Pehta (Mladinska knjiga, 2000).

Slikaniške priredbe so zgostile in omilile dogajanje, Bedanec in Volk ne izgineta v prepadu, Kosobrin ne umre. Trda realna razmerja in težek socialni položaj, zlasti otrok, so ohranjena v obrisih. V izvirnih pripovedkah namreč zna biti mačeha pravljično kruta. V času, ki ga opisujejo pripovedke, so otroci tudi res morali trdo delati ali iti služit od doma.

Filmski Kekec je osvojil tudi Kitajsko

Črno-beli slovenski mladinski film Kekec je leta 1951 po pripovedki Kekec nad samotnim breznom posnel Jože Gale. Nato je posnel še dva filma: Srečno, Kekec! (1963) in Kekčeve ukane (1968).

Film Kekec režiserja Jožeta Galeta iz leta 1951 je obredel festivale in kinematografe po vsem svetu, prišel v več kot 60 državah, tudi v nekatere zelo eksotične in oddaljene dežele.

Kekec je eden najbolj kultnih filmov v naši filmski zgodovini in prvi slovenski celovečerni film, ki je prejel mednarodno nagrado zlati lev v kategoriji mladinskih filmov.

Prvo Kekčevo pesem (1951) je napisal Frane Milčinski Ježek, uglasbil pa Marjan Kozina, besedilo za pesem Dobra volja je najbolja iz filma Srečno, Kekec (1963) pa je napisal Kajetan Kovič, glasbo pa Marjan Vodopivec. Obe pesmi sta tako rekoč ponarodeli.

»V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh …«

Podobno kot lik Martina Krpana in Petra Klepca se je tudi lik drobnega, a žilavega, pogumnega in veselega Kekca prenesel na slovenstvo, lik Bedanca (ali Pehte) pa namiguje tudi na germanstvo in romanstvo, katerih pritisk in nasilje je na lastni koži hudo občutil tudi pisatelj sam. Tudi po tej plati je Kekec s svojim vitalizmom in optimizmom resnično poživljajoča ikona.

Njegovo ime nosijo vrtci, ime literarnega glasila za otroke, športna in planinska društva, med drugim tudi sekcija Kekec v okviru ŠKD Modrin pri Mladinski knjigi in pohodniški vodniki (Kekčeva potepanja in Kekčevi izleti).

Vsem »škricem«, ki dandanes zaradi preprostega porekla ali iz drugih razlogov jemljejo njegovemu imenu veljavo in slavo, Kekec zagotovo tudi danes skrit za deblo ali skalo »strga korenček« ali se »tolče po kolenih«. Kar je vedno počel, kadar je koga ukanil in premagal, četudi večjega in močnejšega od sebe.