Kazuo Ishiguro – Nobelovec, ki napiše roman v štirih tednih

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoJeff Cottenden in splet

Thumbnail
3 min
  • DELI

»Tega res nisem pričakoval, sicer bi si zjutraj umil lase. Pravi kaos je bil. Zjutraj me je klical agent in mi povedal, da je slišati tako, kot da so me pravkar razglasili za Nobelovega nagrajenca, vendar dandanes kroži toliko lažnih novic, da je težko vedeti, kaj ali komu naj človek verjame. Zato tudi nisem zares verjel, dokler me novinarji niso začeli klicati in se zbirati na mojem pragu,« je za britanski časnik Guardian povedal lanski dobitnik Nobelove nagrade za književnost, Kazuo Ishiguro.

Japonski Britanec ali britanski Japonec

Kazuo Ishiguro, ki poleg romanov piše tudi scenarije za filme in televizijo ter besedila za popevke, se je rodil 8. novembra 1954 v japonskem Nagasakiju. Ko mu je bilo pet let, so se z družino preselili v Veliko Britanijo. Študiral je angleščino in filozofijo in nekaj časa delal kot socialni delavec. Za podiplomski študij si je izbral kreativno pisanje pod taktirko Malcoma Bradburyja. Med študijem je spoznal tudi angleško pisateljico Angelo Carter, ki je postala njegova prva mentorica. Vse od leta 1982 si svoj vsakdanji kruh služi s pisanjem. Je avtor osmih knjig, ki so prevedene v več kot 50 jezikov. Z ženo in hčerko živi v Londonu.

»Upam, da mlajših bralcev Nobelova nagrada ne bo odvrnila.«

S svojimi osmimi literarnimi deli – v slovenščino so prevedeni romani Ostanki dneva (Cankarjeva založba, 1995, in Cankarjeva založba, 2017– za prevod romana je Srečko Fišer dobil Sovretovo nagrado), Ko smo bili sirote (Celjska Mohorjeva družba, 2005 ) in Ne zapusti me nikdar (Učila, 2006) – si je prislužil številne nagrade, tudi bookerja in Nobelovo nagrado. V utemeljitvi za slednjo so zapisali, da mu jo podeljujejo za romanopisje z »izjemno emotivno močjo, v katerem razkriva brezno, ki se skriva izza našega iluzornega občutka povezave s svetom«. Ishiguro je ob prejemu Nobelove nagrade povedal, da je sicer zelo ponosen, da pa se mu zdi, da je mogoče prehitel nekaj odličnih še živečih pisateljev, denimo Harukija Murakamija, Salmana Rushdieja, Margaret Atwood in Cormaca McCarthyja. Za Guardian je dodal še: »Res upam, da Nobelova nagrada ne bo odvrnila mlajših bralcev, saj sem zelo ponosen, da imam tudi mlajše občinstvo.«

Klasični roman, napisan v zgolj štirih tednih

Zanimiva je zgodba o nastanku verjetno najbolj znanega Ishigurovega romana Ostanki dneva. Pripoveduje, da je imel po uspehu prvih dveh romanov na lepem toliko obveznosti, da ni imel več časa za pisanje. Z ženo sta naredila načrt: za štiri tedne mu bosta popolnoma izpraznila urnik, pisal pa naj bi od ponedeljka do sobote od devetih zjutraj do pol enajstih zvečer. Načrt je uresničil in po štirih tednih je imel napisan roman Ostanki dneva. Besedilo je seveda še brusil, toda glavnina je nastala v »udarniških« štirih tednih. Ishiguro dodaja, da je k temu nemara pripomoglo tudi dejstvo, da je imel prvič svoj kabinet (sicer na podestu in brez vrat), saj je svoja prva dva romana napisal kar pri kuhinjski mizi.

Roman o zatajevani ljubezni in zapravljenem življenju

Izvrstna Anthony Hopkins in Ema Thompson v filmu Ostanki dneva

Ko govorimo o romanu Ostanki dneva, ne moremo mimo danes že klasičnega istoimenskega filma v režiji Jamesa Ivoryja, ki si je prislužil kar osem nominacij za oskarja, a je imel smolo, da se je tisto leto za oskarje spopadel s filmi, kot so Schindlerjev seznam, Filadelfija in Klavir. V filmu sta v vlogi čustveno odmaknjenega in pretirano dostojanstvenega in obvladanega butlerja Stevensa, ki svoji službi posveti življenje, s čimer se odpove ljubezni, ter gospodinje, gdč. Kenton, ki se kljub naklonjenosti do Stevensa poroči z drugim, zablestela Anthony Hopkins in Emma Thompson.

Nesentimentalna pripoved o obžalovanju

Grenkoba obžalovanja ostarelega butlerja, ki dovoli, da mu zaradi »dostojanstva« in »veličine« ljubezen njegovega življenja spolzi skozi prste (oziroma uide v zakon z drugim) prežema celotno tkivo Ishigurove besedne mojstrovine. Redki med nami so, ki zmorejo prostodušno reči je ne regrette rien, večina pa vendarle pozna bodisi grenkobo obžalovanja bodisi omleden okus kompromisa. Je tudi zato roman Ostanki dneva še vedno tako aktualen in priljubljen?