Dr. Gregor Antoličič: »Včasih se človek pač mora zakopati med stare papirje«

AvtoricaTina Mlakar Grandošek

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
8 min
  • DELI

Da letos obeležujemo stoto obletnico konca prve svetovne vojne, ste že slišali. Da smo ob tem Slovenci bogatejši tudi za monografijo o prvi svetovni vojni Leta strahote, morda tudi. Napisala sta jo ugledna zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič. Slednji nam je prijazno odgovoril na nekaj vprašanj o knjigi, o prvi svetovni vojni, o tem, kako je biti zgodovinar, in še čem …

Najprej opraviva s predsodki, ki jih imamo o zgodovinarjih »navadni smrtniki«. Povejte nam kaj več o vašem poklicu. Kako je videti vaš delovni dan? Se za ure in ure zakopljete med zaprašene arhive, pozabite na kosilo in svet tam zunaj, z leti pa vas zaradi dela v zaprtih in temnih prostorih začne pestiti alergija na sonce in podobne nevšečnosti?

Rekel bi, da je resnica nekje vmes – to velja tako za samo delo zgodovinarja kot tudi za same vsebine, ki jih zgodovinarji proučujemo.

Včasih se pač mora človek, da pride do novih dognanj in ugotovitev, za ure zakopati med stare papirje. Pogosto je med temi papirji tudi toliko zanimivega, da včasih pozabiš na kosilo, kar ima seveda svoje pozitivne pa tudi negativne posledice. Morda je zaradi tega najboljša varianta ta, da človek poizkuša krmariti nekje med »starodobnim« zgodovinarjem in izzivi modernega časa.

Vsekakor pa meni pomeni največje veselje to, da lahko z izsledki raziskav prodrem med širšo populacijo ljudi. Zgodovinarji smo oziroma so včasih namreč preveč omejeni na kabinetno delo.

Zato pa gotovo zelo veliko veste. Če bi vas sredi noči zbudili, bi gotovo kot za šalo iz rokava stresli vse prelomne zgodovinske letnice, dejstva, osebnosti …

Včasih te nekdo vpraša o kakšni podrobnosti, ki jo je videl v reportaži, in ko nimaš odgovora na vprašanje, so ljudje pogosto začudeni, češ, saj si zgodovinar. Tukaj gre pogosto za neko širšo zmoto, da če je nekdo zgodovinar, mora poznati vse od pradavnine do danes. Tudi zdravniki so specializirani za svoja področja in enako velja za zgodovinarje.

Zadnja leta se zanimate predvsem za obdobje prve svetovne vojne. Proučujete, kaj se je med letoma 1914 in 1918 dogajalo na naših tleh. Katera so dejstva iz tega obdobja, ki bi si jih moral vsak vsaj povprečno razgledan Slovenec zapisati za uho?

Najprej se mi zdi pomembno vedeti predvsem to, da vojna ni potekala samo na fronti, ampak je v svojo totalnost potegnila tudi zaledje in s tem celotno slovensko prebivalstvo. Drugo pomembno dejstvo je zavedanje, da so zaradi časovne bližine v prvi polovici dvajsetega stoletja živele generacije, ki so doživele prvo in drugo svetovno vojno. Tega se po mojem mnenju premalo zavedamo.

Tretja stvar pa je izjemen pomen, ki ga je imel konec prve svetovne vojne v naši zgodovini. Slovence je namreč pahnil iz habsburške monarhije v novo jugoslovansko etapo.

»Konec prve svetovne vojne je Slovence pahnil iz habsburške monarhije v novo jugoslovansko etapo.«

Veliko veliko več zanimivih dejstev iz tega obdobja ste s soavtorico dr. Petro Svoljšak zapisali v novi knjigi Leta strahote. V njej ste se najbolj temeljito doslej lotili obdobja prve svetovne vojne. Knjiga že žanje pohvale in navdušenje, strokovna in laična javnost pa jo postavlja ob bok sorodnim delom iz tujine.

Če je to, kar človek počne, deležno širšega zanimanja, je to vsekakor pozitivno. A najbolj pomembno za avtorja ni zanimanje zanj, ampak za temo, s katero se ukvarja. Tako sem kot raziskovalec prve svetovne vojne vesel predvsem tega, da je ta vojna v naši družbi končno dobila širšo veljavo, kar se kaže tudi v povečanem zanimanju za publicistiko, ki obravnava to temo.

Ker letos slavimo stoto obletnico konca prve svetovne vojne, smo vaše knjige toliko bolj veseli. Sicer pa se Slovenci ob omembi prve svetovne vojne najpogosteje spomnimo na soško fronto. Manj ljudi verjetno ve, da je zanjo »živel in dihal« kar velik del slovenskega ozemlja.

Običajno je tako, da večje zanimanje vzbujajo bitke in krvavi davek na fronti kot pa tisto, kar je fronto ohranjalo pri življenju. A brez fronte ne bi bilo zaledja, brez zaledja pa ne fronte. Tako se je v primeru soškega bojišča in njegovega zaledja, ki je obsegalo praktično vse slovenske dežele, ustvarila nekakšna simbioza.

Fronta je preprečevala vdor sovražne vojske, zaledje pa je skrbelo, da so bili na fronto pripeljani hrana, oblačila, orožje … Na tej podlagi je zaledje prevzemalo dvojno breme. Tu seveda mislim predvsem na ljudi v zaledju.

Ob lastni preskrbi in preskrbi družin je namreč bilo treba delno vzdrževati tudi vojsko. Prav zaradi tega je bila prva svetovna vojna tudi prva totalna vojna, saj je zaradi nje, predvsem v taboru centralnih sil, trpelo praktično vse prebivalstvo.

Vojna je prizadela vsako peto slovensko družino, za seboj je pustila več kot 31.000 vdov, skoraj 50.000 vzdrževanih družinskih članov in 17.000 vojnih sirot.

Prav v tem je ena od odlik knjige Leta strahote. Namreč da poleg bojev in bitk opisuje še življenje civilnega prebivalstva, ki se je v zaledju zelo težko prebijalo …

Da, eden od glavnih ciljev knjige je bil prav ta premik od omejevanja »slovenske« prve svetovne vojne na soško fronto. Fronta je namreč bila samo eden od vrtincev, čeprav izredno močan, v katerega so bili Slovenci pahnjeni leta 1914.

Za razumevanje njihove usode pa tudi celotnega poteka vojne in njenega konca je izrednega pomena, da dojemanje vojne ne omejimo na fronto, ampak na celotno ozemlje, ki ga je vojna prizadela.

Posebno pozornost ste namenili ženskam, ki so med vojno sodelovale kot vojakinje, med odsotnostjo moških prevzele skrb za dom in tudi velik del gospodarstva …

Zaradi odhoda mnogih mož na fronte so tako ženske morale pogosto prevzeti vodilno vlogo znotraj družine in skrbeti, da se je družinsko jedro kljub pomanjkanju, lakoti in negotovim časom ohranilo.

Prva svetovna vojna je tako delovala tudi kot pospeševalec za vsa emancipatorna gibanja. Tako kot je vojna z razpadom številnih držav spremenila geopolitično karto sveta, je tudi spremenila stoletja ustaljene družbene razmere.

»Ženske so med prvo svetovno vojno začele zasedati delovna mesta, ki so bila doslej rezervirana za moške.«

Da ste se dokopali do številnih čisto novih dejstev o prvi svetovni vojni na naših tleh, ste se morali podati na Dunaj, kjer ste več let proučevali arhivsko gradivo.

Arhivi na Dunaju so praktično neizčrpen vir za raziskovanje slovenske zgodovine do leta 1918. Seveda se dunajski arhivi po njihovem poslanstvu in dostopnosti bistveno ne razlikujejo od domačih arhivov ali arhivov v drugih državah.

Pomembno je predvsem to, kar hranijo, in v primeru prve svetovne vojne, predvsem vojaškega pa tudi civilnega dogajanja, je skorajda vse gradivo, ki se navezuje na slovenske dežele in Slovence, hranjeno na Dunaju. Tako je praktično nemogoče, da bi človek to temo lahko raziskoval, ne da bi vsaj nekaj časa preživel v dunajskih arhivih. Prevečkrat namreč pozabljamo, da je bil Dunaj do leta 1918 naša prestolnica.

In vendar ste eden redkih, ki so – četudi po službeni dolžnosti – imeli čast pokukati v te arhive. Kakšen občutek vas navdaja ob tem?

Seveda je človek vesel, ko odpre arhivsko škatlo in v njej najde pomembne dokumente, ki mečejo neko novo luč na našo preteklost. To »čudaško« veselje je morda delno primerljivo z otroškim navdušenjem ob odpiranju čokoladnega jajčka.

Končajva najin pogovor še z nekaj lahkotnejšimi vprašanji. Če bi imeli možnost, da bi se srečali z osebo iz zgodovine, koga bi izbrali?

Nekako bi okleval med dvema osebama, in sicer Francem Jožefom in Sisi. Ampak če bi se moral odločiti za eno osebo, bi verjetno dal prednost dami.

In če bi lahko izbrali zgodovinski dogodek, ki bi mu bili priča, katerega bi izbrali?

Morda trenutek razpada Avstro-Ogrske in razglasitve Države SHS.

Še ena klišejska predstava o zgodovinarjih, ki jo lahko potrdite ali ovržete: radi gledate zgodovinske filme in se zraven držite za glavo ob napakah, ki jih nepoznavalci niti ne opazimo?
Resne zgodovinske reportaže si zelo rad ogledam, medtem ko se mi nekatere oddaje o lovu na Hitlerja in podobno zdijo nesmiselne. Mnogi »zgodovinski« filmi so seveda polni napak, pri katerih po mojem mnenju ne gre za klasične napake, ampak za namensko prirejanje dejstev. Filmi pač morajo biti čim bolj zanimivi.

Če kdaj slučajno naletim na takšno napako, se seveda prisrčno nasmejem. Morda mi še vedno ostajajo najbolj v spominu neštete napake iz filmov o Sissi – že v naslovu filma je napaka, saj se je cesarica podpisovala Sisi, v katerih je znamenita Romy Schneider uprizarjala avstrijsko cesarico. Med filmskim likom in resnično osebo obstajajo diametralne razlike, pa vendar se je prav zaradi filma v zavesti mnogih veliko bolj ohranila zgodba filmske Sissi kot realne Sisi.

Prav o Sisi tudi pripravljate knjigo, kajne? Da si ne nakopljete slabe volje naših severnih sosedov ali pa kakšnih starejših oboževalcev Romy Schneider …

Res je moje otroško navdušenje nad Sisi in Francem Jožefom kasneje res preraslo v resnejše raziskave. V tem kontekstu je na plan prišla tudi usoda Maksimiljana, mlajšega brata Franca Jožefa in mehiškega cesarja. Kot je razvidno iz mojih prejšnjih odgovorov, mi je seveda zelo pri srcu tudi Sisi.

Zaradi tega raziskujem njeno življenje, takšno, kot je bilo v resnici. Ampak to ne zaradi tega, ker bi želel rušiti mite in s tem manjšati podobo cesarice. Sam menim, da je Sisi bila veliko več kot »naivno« dekle, ki je z Bavarske prišlo na Dunaj. Sisi je zame bila moderna ženska, daleč pred svojim časom in zaradi tega tudi pogosto nerazumljena.

Nam lahko za konec zaupate še, po katerih knjigah najraje posegate? Največ berete domače ali tuje avtorje?

Po pravici povedano najraje berem zgodovinske knjige, pri čemer se prvenstveno osredotočam na slovenske avtorje, kjer je to le mogoče. Zaradi teme, ki jo raziskujem, se veliko naslanjam tudi na avtorje iz nemškega govornega prostora.

V zadnjih letih mi je bilo v veliko pomoč delo avstrijskega zgodovinarja Manfrieda Rauchensteinerja Der Erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarchie.

Med slovenskimi avtorji pa spremljam praktično vso novejšo produkcijo, tako da bi težko izbral točno določeno osebo. Zdi se mi, da vsaka zgodovinska knjiga in njen avtor pomembno prispevata k poznavanju in razumevanju naše preteklosti.