Deklina zgodba: berite, dokler je še dovoljeno brati

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoJean Malek in 2017 Metro-Goldwyn-Mayer Studios Inc. All Rights Reserved.

Thumbnail
8 min
  • DELI

Če je za najbolj priljubljeno televizijsko serijo po knjižni predlogi dolgo veljala Igra prestolov, je bilo leto 2017 nesporno v znamenju televizijske serije Deklina zgodba – kritiki so jo kovali v zvezde in jo nagradili z osmimi emmyji in tremi zlatimi globusi. S tem je nov preboj na vrh bralnih seznamov doživel tudi »vir« ekranizacije, roman Deklina zgodba Margaret Atwood, ki je v prevodu Mirjam Drev po več letih spet na voljo. Če ste serijo zamudili na HBO, jo lahko od 18. avgusta do 20. oktobra vsako soboto zvečer po 22.00. uri spremljate tudi na 1. programu TV Slovenija.

Ženske kot stroj za rojevanje v razčlovečeni diktaturi

Margaret Atwood (1939), uveljavljena kanadska pisateljica, pesnica in esejistka, je napisala vrsto romanov, med drugim Preročišče, Na površje, Slepi morilec, Zadnji človek in seveda Deklino zgodbo iz leta 1985, ki je že prej veljala za njeno najbolj odmevno delo, po uspehu televizijske serije pa je doživela pravi bralski preporod po vsem svetu in se spet zavihtela na vrhove prodajnih lestvic.

Margaret Atwood, avtorica Dekline zgodbe
Margaret Atwood, avtorica Dekline zgodbe. Foto: Jean Malek

Čeprav gre za distopični roman o razčlovečenosti totalitarizma, v katerem dogajanje visi nekje med preteklostjo in sedanjostjo, je zgodba naravnost srhljivo aktualna. Odfreda je dekla v Gileadski republiki, totalitarnem režimu, ki je bil nekoč znan kot Združene države Amerike. Nekdaj je imela moža, hčerko, službo, denar in svobodo ... Toda po okoljski katastrofi in pod tiranstvom verske fundamentalistične vlade zdaj živi pri poveljniku in njegovi ženi in sme enkrat na dan na sprehod do trgovin, ki imajo na izveskih slike namesto napisov, saj ženske ne smejo več brati. Enkrat na mesec mora leči na hrbet in se pustiti posiliti v upanju, da jo bo poveljnik oplodil, saj so dekle cenjene le, če rojevajo.

Odfreda, včasih June, je zdaj del družbe Gilead. Je dekla pri poveljniku in njegovi ženi, zadolžena je za rojevanje otrok.
Odfreda, včasih June, je zdaj del družbe Gilead. Je dekla pri poveljniku in njegovi ženi, zadolžena je za rojevanje otrok.

Rodnost tudi zaradi ekoloških dejavnikov strahovito upada, režim pa si seveda želi spet poseliti svet. Ob spominih na nekdanje čase, prilagajanju zahtevam poveljnika, soočanju s kruto ženo, drugimi deklami in strogimi tetami pa ima pred seboj en sam cilj: najti družino, ki so ji jo odvzeli.

Od železne zavese do preteklosti, ki je postala sedanjost

Ko je Margaret Atwood pisala Deklino zgodbo, je živela v zahodnem Berlinu, obiskala pa je tudi Češkoslovaško, Vzhodno Nemčijo in Poljsko. Pravi sicer, da je življenje za železno zaveso in ozračje, ki ga je čutila v Berlinu, verjetno deloma vplivalo na nastanek knjige, ni pa to bil njen glavni navdih. Naslanjala se je na ameriško tradicijo puritanske skupnosti iz 17. stoletja, ki je kruto izključevala vse, ki niso delili puritanskih teoloških prepričanj. Prisluhnila je desničarskim izjavam, ki so bile glasne že v osemdesetih letih, a takrat politiki zanje še niso imeli moči.

Ženske v Gileadu nimajo nobenih pravic.
Ženske v Gileadu nimajo nobenih pravic.

Vprašala se je, kakšna bi bila Amerika, če bi postala totalitaristična država in kakšen izgovor bi si izbrala za udejanjanje grozot – najbrž nekakšno versko ideologijo. Tretji vir inspiracije pa so bili znanstvenofantastični, spekulativni in futuristični romani, ki so ji bili vedno pri srcu in se je v njih želela preizkusiti še sama. Vsi so imeli večinoma moške pripovedovalce in junake, njo pa je zanimalo, kako bi zgodbo povedala ženska.

Najbrž se zgodba tako močno dotakne tako bralcev kot gledalcev, ker je z vzponom desničarskih ideologij, predvsem pa z nastopom Trumpove administracije, postala precej manj spekulativna in veliko bolj neprijetno domača, saj se zdijo svoboščine in pravice, ki so se kdaj zdele samoumevne, veliko bolj izmuzljive. S konzervativno politiko je pač zavel nov val seksizma in mizoginizma, populističnega ekstremizma in sovražnega govora, zidovi rastejo, ženske pa vse bolj dvigujejo glas zaradi kratenja osnovnih pravic – celo do jemanja kontracepcijskih tablet.

Sploh pa, kot je povedala Atwoodova sama: »V knjigi ni ničesar, kar se ne bi nekoč ali nekje že zgodilo. Vse podrobnosti so podrobnosti iz resničnega življenja. Gre za stvari, ki so jih ljudje že počeli in bi jih zlahka spet.« In še: »Poskušala sem biti zvesta. Ne abstraktni ideologiji, temveč temu, kako se ljudje vedemo pod izjemnim pritiskom. Da bi ostali živi, naredimo marsikaj, česar sicer ne bi.«

Iz knjige na ekrane

Odmevno, opevano in nagrajeno televizijsko serijo, ki jo bomo, kot rečeno, lahko spremljali tudi na RTV Slovenija, je za spletni video portal Hulu režiral Bruce Miller, glavne vloge pa zaupal zvenečim igralskim imenom: Elisabeth Moss (Zahodno krilo, Oglaševalci) v vlogi Odfrede in Josephu Fiennesu (Zaljubljeni Shakespeare) v vlogi poveljnika.

Poveljnik Fred Waterford
Poveljnik Fred Waterford

Zasedbo torej sestavljajo izkušeni igralski mački, ki so prepričljivi zgodbi, dobremu scenariju in produkcijski virtuoznosti dodali le še piko na i. Prva sezona »pokrije« dogajanje romana, v drugi (in tretji, ki je tudi že napovedana) sezoni pa sledimo nadaljevanju Odfredine zgodbe.

 

In še nekaj zanimivosti …

  • Deklina zgodba je na zaslonu zaživela že pred superuspešno Hulujevo serijo. Leta 1990 je po literarni predlogi film posnel režiser Volker Schlöndorff, vendar mu ne kritiki ne gledalci niso izkazali posebne naklonjenosti.
  • Atwoodova je kot svetovalka pomagala pri pripravi scenarija za Millerjevo serijo, vendar pravi, da scenarij ni njen in da ne odraža nujno njenega videnja zgodbe. V enem od pilotnih delov prve sezone se je za kratek čas prikazala tudi v epizodni vlogi stroge tete.
  • Če je dogajanje v romanu časovno precej nedoločeno, pa so ga ustvarjalci filma jasneje postavili v sedanjost – tudi z omembami denimo Uberja.
  • Glavna igralka Elisabeth Moss je v seriji vedno brez ličil – režiser je bil prepričan, da bo igra bolj neposredna, če med kamero in igralko ne bo ničesar.

Presodite sami, najbolje pa bo, če boste knjigo in serijo primerjali sami.