Carlos Ruiz Zafón in magični labirint zgodb

AvtoricaDjuna Malen

FotoDavid Ramos

Thumbnail
3 min
  • DELI

V srcu Barcelone se skriva Pokopališče pozabljenih knjig, knjižnica-labirint z neznanimi in pozabljenimi knjigami. To je tudi jedro štirih romanov Carlosa Ruiza Zafóna o skrivnostih mesta v prelomnih obdobjih 20. stoletja, predvsem pa o čarovniji branja, ki prepleta skrivno življenje knjig z njihovimi bralci.

Že prvi roman serije velika uspešnica

Katalonec Carlos Ruiz Zafón (1964) je začel pisateljsko pot kot avtor knjig za mladino. Že za svoj prvenec Princ megle (1991) je prejel najvišje špansko literarno priznanje. Leta 2001 je izšel njegov prvi roman za odrasle Senca vetra in postal velika svetovna uspešnica, prevedena v več kot 40 jezikov. Z njim je Zafón začel pisati kultno serijo, tetralogijo Pokopališče pozabljenih knjig.

Prvi knjigi v seriji sta sledila Igra angela (2008) in Ujetnik nebes (2011), zdaj pa je izšel še zadnji roman serije Labirint duhov (2019). Romani se lahko berejo v kateremkoli vrstnem redu, drug za drugim ali vsak posebej, saj bralcu omogočajo, da vstopi v labirint zgodb skozi različna vrata. Vse štiri romane povezujejo junaki in dogodki, ki gradijo mostove med posameznimi zgodbami in knjigami.

Mednarodne nagrade, sijajne kritike

Zafón, ki živi in ustvarja v Barceloni in Los Angelesu, je dobil za svoje romane več mednarodnih nagrad. Število njegovih prodanih knjig presega 15 milijonov. Igra angela je bila v Španiji najhitreje prodajana knjiga vseh časov.

Njegovo pisanje so pospremile sijajne kritike. V časopisu The New York Times so denimo zapisali: »García Márquez, Umberto Eco in Jorge Luis Borges si podajajo roko v čarobnem in razkošnem, vznemirljivo prodornem in nesporno sijajnem dogajanju, ki ga je v svojem romanu pričaral Carlos Ruiz Zafón.«

Senca vetra – najuspešnejši španski roman po Don Kihotu

Daniel, junak prvega romana Senca vetra, je prvič obiskal skrivnostno Pokopališče pozabljenih knjig, ko je dopolnil enajst let. Nihče namreč »ne ve, kako star je ta kraj, kdo ga je ustvaril. Ko kakšna knjižnica izgine, ko kaka knjiga potone v pozabo, varuhi poskrbijo, da knjiga pride sem. Na tem kraju čakajo, da morda nekega dne pridejo v roke novega bralca in svežega duha.«

Ti uvodni stavki vpeljejo bralca (tako junaka zgodbe kot tudi nas) v čarobni svet branja, skrivnostno moč, lepoto in pomembnost knjig. Osnovno vezivo in sporočilo številnih zgodb, ki se prepletajo, je magija, ki prepleta življenje knjig in njihovih junakov z resničnimi osebami, bralci teh knjig.

Magija – »živa« nit vseh zgodb

Ob tej priložnosti je Daniel namreč izvedel, da mora tisti, ki »prvič obišče ta kraj, izbrati knjigo po svoji želji, jo posvojiti in poskrbeti, da nikoli ne izgine, da ostane vedno živa.«

»Ta kraj je skrivnost, Daniel, svetišče. Vsaka knjiga, vsak zvezek, ki ga vidiš, ima dušo. Dušo tistega, ki ga je napisal, in dušo tistih, ki so ga prebrali ter živeli in sanjali z njim. Vsakič, ko gre neka knjiga iz enih rok v druge, vsakič, ko kdo s pogledom preleti njene strani, njen duh zraste in postane močnejši.«

Daniel je izbral roman Juliána Caraxa Senca vetra – in vse, kar se dogaja od takrat naprej, je na neki način povezano s tem romanom. Radovednost, bolje rečeno obsedenost s knjigo, ki ga žene, se sprevrže v iskanje resnice o življenju, delu in smrti avtorja te knjige.

V nadaljevanju bralec spozna Barcelono v različnih časih, čas Frankove fašistične diktature, špijonažo na visoki ravni, nasilje oblasti in žrtve morilca, ki se je udinjal anarhistom, komunistom in fašistom, potem pa postal celo policijski inšpektor.

Od bibliofilstva do skrivnostnih umorov

V naslednjem romanu Igra angela Zafón osvetli dogajanje pred začetkom v romanu Senca vetra. Pripoveduje o mladem pisatelju, temnih kotičkih človeške duše, sencah pekla, skritih v zloveščih kotičkih njegove hiše, ki ga potegnejo v napet vrtinec skrivnostnih umorov.

Tretji roman iz cikla je roman Ujetnik nebes. Zdaj je Daniel Sempere že prevzel očetovo knjigarno. Roman preplete različna zgodovinska obdobja in usode, razkrije do tedaj zamolčane zgodbe nekaterih junakov, na primer Danielovega prijatelja Fermína. A oba zasleduje preteklost, ki jo morata razčistiti …

Četrti, sklepni roman serije Labirint duhov

Roman Labirint duhov je samostojna zgodba, v katero pa so vtkane tudi pripovedne niti prejšnjih treh romanov.

Skrivnostna Alicia, ena najboljših agentk španske tajne policije, naleti med opravljanjem naloge na redko knjigo, ki jo pripelje do knjigarnarja Daniela Sempera in Fermína. Skupaj se odpravijo po sledi dolgo zamolčanih grozodejstev iz časa Francove diktature, bralcu pa osvetlijo tudi začetek zgodbe o Pokopališču pozabljenih knjig.

In še zadnji Zafónov poklon branju in knjigi: »Le malo stvari bralca zaznamuje tako kot prva knjiga, ki si resnično odpre pot do njegovega srca. Tisti prvi prizori, odmev tistih besed, za katere mislimo, da smo jih pustili za seboj, nas spremljajo vse življenje in v našem spominu izklešejo palačo, v katero se bomo prej ali slej – ni pomembno, koliko knjig bomo prebrali, koliko svetov bomo odkrili, koliko se bomo naučili in koliko pozabili – nekoč vrnili.«

Thumbnail