Breda Biščak: »Sanje so zaklad, ki ga nosimo v sebi«

AvtoricaKristina Jurkovič

FotoMetod Bočko

Thumbnail
10 min
  • DELI

V preteklosti je bil njen glas dober znanec nočnih poslušalcev Radia Koper in Radia Slovenija, na literarnih prireditvah jo pogosto vi­dimo kot povezovalko ali tolmačko, njeno ime pa nemalokrat zasledimo na knjižnih platnicah: Nabokov, Win­ton, Sacks, Lowe, Woolf je le nekaj odmevnih imen v beri večinoma literarnih prevodov Brede Biščak.

Tolmački, prevajalki in specializantki analitične psihologije je najbližji Stoner Johna Williamsa, ker ubeseduje veliko ljubezen do književnosti. »Tako se malo manj počutim, kot da bi padla z Marsa, kot se danes počuti marsikdo, ki se ukvarja z neoprijemljivim, kamor ne nazadnje sodijo tudi sanje,« pravi.

Zaklad, ki ga nosimo v sebi

Za diplomirano komparativistko in anglistko sta književnost in psihologija že od nekdaj tesno povezani področji; dobri avtorji sodijo namreč med najboljše poznavalce človeške duše. Do intenzivnega ukvarjanja s sanjami pa je bil nekoliko daljši mačji skok: »Po študiju in ko sem začela delati, sem imela, kot je običajno v obdobju sprememb, nekaj močnejših sanj, ki so mi ostale v spominu, a si jih nisem znala razložiti,« se spominja Breda. »Pozneje mi je nekdo svetoval, naj berem Junga, še pozneje pa sem izvedela, da v Ljubljani deluje mesečna izkustveno-izobraževalna skupina pod vodstvom psihoterapevtov in kliničnih psihologov dr. Ivana in magistre Marije Nastović za razlago sanj. In sem šla pogledat, da si ne bi kdaj očitala, da tega nisem preizkusila. Zaenkrat sem še vedno v teh vodah, vedno globlje – ker mi to leži in ker imam veliko boljši stik s seboj.«

Breda se je skupine, ki se je pri analizi večinoma opirala na Junga, ‘držala’ dobrih šest let. Praktična spoznanja so ji pomagala pri problemih v oseb­nem življenju, in ker je želela poglo­biti teoretične vidike, se je priključila jungovcem v Slovenskem združenju za analitično psihologijo, leta 2016 pa je bila sprejeta v individualni izobraževalni program Mednarodne zveze za analitično psihologijo. Zakaj Jung? »Ker v njegovem razmišljanju najdem uporaben okvir za razumevanje sebe in sveta.«

Vsak človek sanja, čeprav si sanj morda ne zapomni. A le malokdo se s sanjami sooči. Škoda, meni Breda. »Sanje so kot rentgenska slika: če si zlomimo nogo, nas dajo na rentgen, ki pokaže, kje je zlom, in potem vemo, kako ta zlom zdraviti. Sanje nam dajo uvide, ki so dragoceni v vsakdanjem življenju, pri soočenju s konkretnimi vprašanji. So zaklad, ki ga nosimo v sebi, a ga večina ne pre­pozna, ker misli, da je to nekakšen ništrc. Ali vedeževanje iz kave.«

A na sanje nezavedno vendarle ne­kaj damo; pogosto rečemo, da moramo nekaj prespati, preden se odločimo. »To je zelo dober nasvet,« se strinja Breda. »Jung opozarja, naj se pred pomembnimi odločitvami, ko smo med ali-ali, nekaj časa ne odločimo in pustimo, da na nas delujejo pritiski obeh možnosti. Ključno je, da to napetost zdržimo. V tem času nas bodo preplavili misli, strahovi, tes­nobe. Če je le mogoče, to opazujmo, a ne reagirajmo. Čez čas se bo morda iz globljih plasti psihe prikazala rešitev, vmesna pot, ki bo nasprotji povezala in naš način bivanja popeljala na višjo raven. Marsikdaj se rešitev pokaže v sanjah.«

Vse, o čemer sanjamo, govori o nas

Dostikrat se svojih sanj ustrašimo, ker so tako čudne. A sanje, ki se jih najbolj bojimo, lahko prinesejo ključne rešitve in spoznanja. Tako je tudi z nočnimi morami. »Pri analizi sanj moramo vse razumeti na simbolni ravni, v prenesenem smislu. Ob nočnih morah se običajno fizično zbudimo. Če to ugotovitev prenesemo na psihološko raven, je namen nočnih mor, da nas psihološko zbudijo. Kot da bi nekaj iz naše duše klicalo: Hej, zbudi se, dovolj je bilo spanja.«

Veliko staršev ve povedati, da imajo nočne more že majhni otroci. Kako je to mogoče? Mar niso otroci brez skrbi, težav, tako rekoč nepopisan list? »Jungovci menijo, da so otroci vse prej kot nepopisan list,« utemelji Breda. »Na svet prinesejo svoje lastnosti, zgodo­vino družine. Danes vemo, da se travme prenašajo medgeneracijsko. Otroštvo je živahno razvojno obdobje, ogromno sprememb doživljajo že dojenčki. Ko otrok prehaja iz enega psihološkega stadija v drugega, ko se mu ‘dogaja’ razvoj in se mu širi zavedanje sebe in sveta okoli njega, se srečuje s kopico novosti, kar po­raja tudi strahove.«

Če se kakšnih sanj ne moremo otresti, prve pomoči, torej verodostojnega analitika, pa ni v bližini – kako se analize lotimo sami? »O sanjah razmišljajmo, kot da bi gledali film ali gledališko predstavo. Že Jung je rekel, da so sanje gledališka predstava, v kateri smo sami režiser, igralci, scenografija, občinstvo. Pomislimo na vsak element, kaj pomeni. Če se sanje dogajajo na morju, pomislimo, kaj nam pomeni morje, kakšne občutke vzbuja, kakšno je to morje, je mirno, razburkano ... Tak postopek upora­bimo za vsak element, naj bo scena, oseba, predmet, in ga povežimo s trenutno življenjsko situacijo. Ne ustrašimo se tega, o čemer najraje ne bi razmišljali, kajti tam se skriva najbolj dragocen odgovor. Upoštevajmo tudi čustva. Kajti v sanjah cenzorji spijo, takrat svobodno čutimo morje čustev, ki si jih v realnosti ne dovo­limo čutiti, ker so morda preboleča.«

Sanjskega sveta nima nihče pod kontrolo, tudi Breda ne. Kot pravi, je pomembnejše, ali imamo sami sebe pod kontrolo v pozitivnem smislu; to nam sanje in življenje prinašajo. »Moj sanjski svet je pisan in nedoumljiv kot pri vseh drugih. Dostikrat si želim kakšnih lepih sanj in jih seveda ravno takrat ne dobim. Sicer pa ni ne dobrih ne slabih sanj. Vsake sanje nosijo pomembna sporočila. Jung je dejal, da vse življenje sanjamo samo ene sanje. Vse, o čemer sanjamo, govori o nas, in je med seboj povezano.«

Branje je kot zrak

Sanje pa niso edino področje, ki Bredo strastno zanima. Tu so tudi knjige, ki jih bere po več naenkrat. »Knjige so tako ali drugače še vedno moj osrednji vir preživetja. Poleti sem prebrala antologijo sodobne malteške književnosti Wara Settembru, ki je bila predstavljena na letošnji Vilenici. Za jungovski študij sem pred časom prebrala Rabe čudežnega Bruna Bettelheima, napol prebrani me še čakata Jungovi deli Symbols of Transformation ter Psihologija in alkimija. In še kopica drugih Jungovih del.

»Spomini na branje v otroških letih so med mojimi najljubšimi,« se spominja prevajalka. »Zatopljenost v branje ni bila nikdar pozneje intenzivnejša, 'čistejša'. Neko poletje sem nekajkrat v enem dnevu prebrala Dvojčici Ericha Kästnerja; zelo rada sem imela tudi domišljijski svet Astrid Lindgren in like iz njenih del Pika Nogavička, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in potepuh. Kot otrok sem knjige goltala in komaj čakala, da bom v piranski knjižnici lahko stopila na oddelek za odrasle.«

Kar nekajkrat je o knjigah tudi sanjala. »Prevajanje je intenzivno druženje z besedilom in včasih se me kaj tako dotakne, da nato vstopi še v moje sanje. Dokaj na začetku prevajalske poti sem morala v angleščino prevesti knjigo s področja botanike in kemije; skrbelo me je, kako bom našla ustrezno strokovno izrazje. Ponoči sem sanjala o detektivu in čez čas se je izkazalo, da je bilo najino delo res podobno: detektiv mora nekje začeti raziskovati primer in iz zbranih informacij počasi sestaviti celoto; tudi sama sem morala začeti prevajati, ne da bi poznala vse izraze, postopoma pa sem začela zapolnjevati še prevajalske vrzeli.« Zdaj bi to prispodobo lahko uporabila za ponazoritev dela s strankami v jungovski analizi.

Zakaj se ji zdi branje pomembno? »O pomenu branja nasploh bi lahko napisali celo knjigo; Frank Furedi jo tudi je – Moč branja ­­– neprebrana me še čaka na polici. Vsaj zame kot introvertirano osebo je branje nujno potrebno kot zrak. Med branjem se umaknem vase, premeljem stvari in včasih najdem odgovore na vprašanja, ki me trenutno begajo, predvsem pa si napolnim baterije.«

Branje ji je tudi v užitek, zlasti literarno branje jezikovno dovršenih del. Takrat se lahko prepusti avtorju in/ali prevajalcu ter odmisli 'rdeči svinčnik', svojo poklicno deformacijo. Velike umetnine – besedne, filmske, slikarske itn. – ji vzbudijo občutek, da se nekaj v njej 'sestavi'. »So pa taki trenutki precej redki,« dodaja.

Ena takšnih knjig je bila tudi Stoner, ki jo je pripeljal do Avgusta, zadnjega romana Johna Williamsa. »Po oblikovni plati sta romana zelo različna, vsebinsko pa sta jima skupni tematiki boja za prevlado v družbi in intimnih odnosih ter ljubezni do književnosti kot najčistejši obliki ljubezni.

Avgust je veliko več kot zgolj biografski ali zgodovinski roman; je izredno premišljeno napisan roman v pismih, v katerem odseva totaliteta rimskega sveta, zato sem se morala med prevajanjem precej poglobiti v rimsko kulturo in civilizacijo. Zakulisne spletke prvega rimskega cesarja in njegovih nasprotnikov se berejo napeto, kakor da bi gledali ameriško politično nadaljevanko Hiša iz kart (House of Cards). Bralke bo najbrž pretresla usoda tedanjih patricijk, od katerih se je pričakovalo, da življenje podredijo političnim interesom svojih mož, a so bile nekatere prav subverzivne.«

In zdi se, da je tudi John Williams razumel simbolno govorico sanj in jo znal smiselno vplesti v svoje pisanje. Avgust se namreč tako rekoč konča z opisom cesarjevih predsmrtnih sanj, v slovenščino še neprevedeni roman Nothing but the Night pa se s sanjami začne in s simbolno govorico oriše njegov zaplet in razplet.