Borki za pravice delavcev in podjetnica

AvtoriceNika Šušterič, Irena Selišnik, Maja Tašner Vatovec

IlustracijeBojana Dimitrovski, Samira Kentrić, Tanja Komadina

Thumbnail
5 min
  • DELI

Podjetnica Evgenija Šumi in borki za pravice delavcev Alojzija Štebi in Tončka Čeč so tri Slovenke, ki so si vsaka na svoj način prizadevale za dostojne delovne pogoje za delavce in njihove pravice.

Njihove zgodbe skupaj z zgodbami umetnic, učiteljic, pravnic, podjetnic, športnic, zdravnic … prinaša knjiga z delovnim naslovom 50 žensk, ki bo izšla konec poletja. Na 1. maj, praznik dela, vam ponujamo pokuk v njihove navdihujoče zgodbe.

Evgenija Šumi, pionirka slovenskega podjetništva

Evgenija Šumi se je rodila leta 1875. Imela je tudi sestro dvojčico, ki pa je pri enem letu umrla, domnevno zaradi utopitve med kopanjem. V tem času je njen oče ustanovil izdelovalnico slaščic, ki je pozneje prerasla v tovarno Šumi. Evgenija je obiskovala šolo pri strogih uršulinkah. Pa tudi doma je bila vzgoja stroga – četudi so denimo za trgovino njenih staršev skrbele uslužbenke, je morala pri pometanju in drugem delu pomagati tudi ona.

Evgenija Šumi, ilustracija Tanja Komadina
Evgenija Šumi, ilustracija Tanja Komadina

Po materini smrti leta 1917 je tovarno skupaj z možem Dragotinom Hribarjem uradno prevzela Evgenija, ki je podjetje vodila že nekaj časa. Skupaj sta tovarno, ki je štela približno 60 zaposlenih, razširila in modernizirala.

Zunaj družine je bila Evgenija znana kot poštena zaposlovalka pa tudi kot dobrodelnica. Uslužbenkam, ki so rodile, je podarila opremo za otroka. Nekaterim, ki so se omožile in prenehale delati v tovarnah, je podarila pletilni stroj in jim pošiljala delo po naročilu, da so lahko doma kaj zaslužile in tako ohranjale vsaj delno neodvisnost. Vsako leto je z volnenimi nogavicami oskrbela eno moško in eno žensko sirotišnico. Za svoje delavce in delavke je plačevala tudi zdravstveno zavarovanje (preglede pri zdravniku in zdravila).

Alojzija Štebi, učiteljica, političarka in publicistka

Alojzija Štebi (1883–1956) se je rodila v šestčlanski družini mami Mariji in očetu Antonu, trgovcu s premogom in izvoščku v Ljubljani. Alojzijo je politika zanimala že kot deklico, toda večina žensk takrat na Slovenskem ni mogla voliti, kaj šele biti izvoljena. Tudi članice političnih strank niso mogle biti, posebne odseke je ženskam namenila le delavska stranka, Jugoslovanska socialdemokratska stranka, in prav tej se je Alojzija z bratom Antonom tudi pridružila.

Alojzija Štebi, ilustracija Bojana Dimitrovski
Alojzija Štebi, ilustracija Bojana Dimitrovski

Vstop v delavsko stranko je v meščanskem okolju veljal za čudaštvo in zato si celo Alojzijina mati ni upala s hčerko na ulico. Beseda "socialist' je bila v tistih časih med bolj premožnimi prebivalci psovka. Ker Alojzija ni obiskovala nedeljske maše, ker je brala sumljive socialistične časopise in bojkotirala uradno učiteljsko organizacijo, je zaradi napetosti med sodelavci leta 1912 zapustila službo in postala poklicna socialdemokratka – javna delavka.

Od takrat naprej je govorila na številnih političnih shodih, organizirala prva slovenska praznovanja mednarodnega dneva žena, urejala delavske časopise in pisala članke, v katerih je opozarjala na krivice, ki so se dogajale ženskam in delavcem.

Tončka Čeč, borka za pravice delavcev in žensk, partizanka, kulturna delavka

Antonija (Tončka) Čeč (1896–1943) se je rodila v trboveljski rudarski družini. Okolje in razmere, v katerih je odraščala, so globoko zaznamovali njeno osebnost. Zaradi svojih rudarskih korenin se je sprva zaposlila pri trboveljskih delavskih organizacijah, kmalu zatem pa se je pridružila Komunistični partiji Jugoslavije.

Tončka Čeč, ilustracija Samira Kentrić
Tončka Čeč, ilustracija Samira Kentrić

Vse svoje življenje je posvetila boju za delavske pravice in enakopravnost žensk. Bila je nepopustljiva in neustrašna. In to, v kar je verjela, je verjela tako močno, da je od njenih prepričanj ni moglo nič odvrniti. Bolj ko so jo preganjali in tlačili, bolj je bila prepričana, da dela prav.

Nikoli se ni predala ali izdala svojih načel. Nikoli ni izdala svojih tovarišic in tovarišev. Bila je ena najpogumnejših žensk in partizank, za kar si je pozneje prislužila naziv narodne herojinje.