Arto Paasilinna, finski specialist za humor

AvtoricaMarjanca Mihelič

Fotoarhiv Mladinske knjige in Frédéric Louradour

Thumbnail
7 min
  • DELI

Na Finskem so njegove knjige 'obvezno darilo' za očetov dan, na Češkem ga opisujejo kot pisca moške literature, Francozi kot specialista za črni humor, Italijani kot kultnega finskega pisca. Založniki so zanj pravili, da je del finske jeseni: tako kot je vsako jesen odpadlo listje, tako je vsako jesen do njegove smrti oktobra 2018 izšel tudi nov Paasilinnov roman. 

Do zdaj je bilo njegovih 35 knjig prevedenih v več kot 40 jezikov. Po njegovih romanih so samo na Finskem posneli sedem filmov – najnovejša je francoska ekranizacija Tulečega mlinarja (film z naslovom Cornélius, le meunier hurlant je režiral Yann Le Quellec, v glavnih vlogah pa nastopata francoska igralca Bonaventure Gacon in Anaïs Demoustier). V slovenščino so bili poleg Tulečega mlinarja prevedeni še romani Očarljivi skupinski samomor, Zajčje leto, Dedu za petami, Gozd obešenih lisic, Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski služabnik, Srečni človek, Prikupna struparka, Na lovu za spominiDeset prisrčnih trmoglavkLadjar z lepimi stopali in najnovejša knjiga Najboljša vas na svetu. Pri Mladinski knjigi se je od leta 2005 prodalo več kot 40.000 izvodov njegovih knjig.

Napete in humorne zgodbe, ki razkrivajo tudi drugo plat

»Pišem o ljudeh in za ljudi,« je avtor izjavil pred leti v pogovoru za Svet knjige in dodal: »Pod površjem, ki daje videz napete in humorne zgodbe, se skrivajo krute teme: smrt, samouničenje, mučenje, celo konec sveta, skratka vsi človeški svetovi.«

Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). V glavnih vlogah nastopata francoska igralca Bonaventure Gacon in Anaïs Demoustier.
Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). Foto: Frédéric Louradour

Paasilinnove knjige so hitro našle pot do bralcev in oblikovale množice resničnih »fenov« njegovega pisanja. Romani se »fajn« berejo, polni so domislic in humornih vložkov. Vendar avtor kot natančen opazovalec skozi pripoved z užitkom ošvrkne človeško pritlehnost, očarljivo in hkrati obešenjaško razkroji temačni naboj tabu tem, kot je recimo samomor, in je kritičen do družbenih kalupov.

Na Finskem so ga kritiki sprva zavračali, saj je bil po njihovem mnenju preveč bran in priljubljen, da bi bil lahko kvaliteten. Evropskih kritikov pa navidezno lahkotno branje in velike naklade niso tako motili. Po številnih nagradah, med drugim je prejel tudi prestižni Giuseppe Acerbi Premio Litterario in Prix Littéraire Air Inter v Bordeauju, so potem tudi doma priznali, da je izvrsten pisatelj.

Šarmantna mešanica žanrov in humorja

V čem torej tiči šarm Paasilinnove pripovedi? V svojevrstni mešanici kriminalnega žanra, pripetljajev iz življenja malega človeka in finskih tantadrujev, ter fantastičnih elementov, zabeljeni s svojevrstnim črnim humorjem. Čvrsta kompozicija besed in stavkov ne zahaja na opisovalske stranpoti, saj avtor smelo vleče niti pripovedi in izrisuje značaje.

Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). V naslovni vlogi je nastopil igralec Bonaventure Gacon.
Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). Foto: Frédéric Louradour

Rdeča nit romanov je izstop junaka iz sveta, ki ubija njegovo posebnost in čustvenost. A ker zna avtor vse obrniti na svetlejšo plat, delujejo romani na bralca spodbudno, celo terapevtsko. Popestrijo jih pestri drobci, ki odsevajo finske značilnosti, kot je npr. pogosta uporaba savne, krajevne in druge pikantnosti, precej nastopajo tudi živali.

Zajčje leto in skrivnost sreče

Paasilinna je bil dolga leta novinar. A ker se mu je zdelo njegovo delo vse bolj plitvo in brez pomena, kot je dejal sam, je pri triintridesetih letih novinarski poklic obesil na klin, da bi lahko napisal knjigo.

Nastal je roman Zajčje leto, očarljiva zgodba o novinarju in fotografu, ki sta se lepega poletnega večera vozila malodušna in »trmasto zatopljena v svoje drobnjakarske misli, pri čemer sploh nista opazila, kako bedno je takšno potovanje«.

Vtem je nedaleč na nizki vzpetini poskakoval zajčji mladič in prevzet nad poletjem postal sredi ceste. Fotografovi otopeli možgani se niso odzvali dovolj hitro. Top udarec – in zajček je z zlomljeno nogo obležal v travi.

Naključni dogodek se je izkazal za usodno srečanje, ki je časopisnega urednika preusmerilo na novo pot. Sprožil je reševalno akcijo in rešil zajčka pa tudi sebe samega. Naveličan zakonskega življenja in delovne rutine je ponovno odkril živo iskro upora. Z zajčkom v stranskem žepu suknjiča je izbral svobodo in obudil svoje bistvo – človečnost. Kot Paasilinna je pustil delo pri časopisu. Z zajčkom je potoval po deželi, se preživljal s priložnostnimi deli, spoznal novo čedno žensko, užival v stiku z naravo.

Od »fanta gozdov« do pisatelja svetovnih uspešnic

Tovrstno »klateštvo« je poznal tudi Paasilinna sam. Od trinajstega leta, preden je postal novinar, je opravljal fizična dela. »Bil sem fant gozdov, sekal sem les, ga splavljal po rekah, delal na zemlji, ribaril, lovil,« je povedal v intervjuju. Bil je skratka vse, kar obstaja tudi v njegovih romanih. V življenju je stremel k takšni stopnji standarda in samostojnosti, da se ga bodo, kot je izjavil v omenjenem pogovoru, »zlobneži na daleč ogibali«.

Roman Zajčje leto je postal čez noč velika mednarodna uspešnica, preveden je bil v vrsto tujih jezikov, bil nagrajen na Finskem in v tujini, po njem so posneli tudi film. V slovenščini je bil natisnjen petkrat in velja za avtorjevo najbolj priljubljeno delo pri nas.

Po finski komediji zmešnjav Ladjar z lepimi stopali smo letos dobili tudi pisateljev trinajsti slovenski prevod. Roman Najboljša vas na svetu postavi ogledalo potrošniški družbi in posledicam nebrzdanega kapitalizma. Roman se dogaja v 21. stoletju, ko povsod na Zemlji zavlada kaos, le globoko v osrčju gozda vzhodne Finske leži nenavadna oaza miru in blagostanja. Tu je nekaj dobrovoljnih posebnežev ustanovilo vaško skupnost, uvedlo samooskrbo in se vrnilo k preprostemu načinu življenja svojih prednikov.

Dobrodošli v vas, kjer se cedita mleko in med

Kontekst zgodbe je pravzaprav dokaj absurdna situacija. Na mestu odmaknjene vasice je umirajoči ded, ki je bil vse življenje komunist, naročil vnuku Eemeliju Toropainenu, ki mu je vse zapustil, naj ustanovi cerkev. Starčeva želja je bila, da bi vnuk s tem dejanjem osnoval skupnost, ki bi imela povezovalno vlogo, sebi pa bi izprosil vstop v Raj.
Eemeli Toropainen je na dedovo željo res zgradil leseno cerkev. Sčasoma se je zateklo vanjo nekaj dobrovoljnih posebnežev in ustanovilo vaško skupnost. Daleč stran od drugih so se vrnili k naravi in zelo preprostemu življenju. Ustvarili so unikum – ekološko oazo, majhno povezano skupnost, kjer so bili vsi srečni, prehranjeni in preskrbljeni.

Vse bolj aktualen roman – skoraj utopija o prihodnosti 
Nosilna ideja romana Najboljša vas na svetu, ki ga je Paasilinna napisal že leta 1992, je danes neverjetno aktualna. Govori o negativnem vplivu razvoja na življenje človeka, o histeriji potrošniškega sveta in vračanju k naravi, k pristnemu življenju ter sožitju majhne skupnosti v sodobnem, histeričnem svetu. A ker zna avtor tudi to, kar ni svetlo, obrniti na vedrejšo plat, deluje roman na bralca pozitivno in optimistično, celo navihano, in je prijetno branje.