5 odličnih japonskih knjig

AvtoricaMojca Bogataj

FotoManuel Cosentino, Unsplash

Thumbnail
7 min
  • DELI

Japonska literatura ima dolgo in slikovito zgodovino. Na japonske pisatelje je močno vplivala kitajska književnost, kasneje pa tudi zahodna, saj je bila Japonska leta 1854 po dolgoletni izolaciji prisiljena odpreti svoje meje.

Začetek 20. stoletja je bil na Japonskem burno zgodovinsko obdobje: to je bil čas naraščanja nacionalne zavesti, pa tudi vse bolj močno zavedanje, da bo potrebna zaščita pred tujimi nadvladami. Iz časa, ko so na Zahodu šele prvič slišali za japonske samuraje in gejše, izpostavljamo pet odličnih literarnih del.

Nitobe Inazo in prvi zapisi o samurajih v angleščini

Nitobe je bil sin samuraja in je še pred zaključkom študija na Univerzi v Tokiu odpotoval v ZDA, kjer je nadaljeval študij. Ko se je vrnil na Japonsko, je postal profesor in osnoval izobraževanje na principu personalizma (idealistična filozofska smer, po kateri je osebnost duhovno bistvo resničnosti). Zaslovel je kot avtor knjige, ki sodi med prve pomembne zapise o japonski kulturi in etičnem sistemu samurajev. Izvirno je bil napisana v angleščini in namenjena zahodnim bralcem.

Bushido: kodeks samuraja velja za enega najpomembnejših pionirskih zapisov o japonski kulturi in etičnem sistemu viteštva. V njej je Nitobe odgovoril na mnogo vprašanj, ki so mu jih kot Japoncu zastavljali v ZDA, in pojasnil izvor marsikaterega stereotipa o sodobni Japonski. Popisal je izvor in vire japonskega viteštva, podrobno predstavil njegov značaj in nauke ter njegov vpliv na ljudstvo in na japonsko prihodnost.

Natsume Soseki, oče modernega realističnega romana

Natsume Soseki, imenovan tudi »japonski Charles Dickens«, je bil pod velikim vplivom zahodnega naturalizma (umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si je prizadevala podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved). Je eden najpomembnejših japonskih pisateljev, bil je mojster haikuja (japonska tradicionalna pesniška oblika s sedemnajstimi zlogi v treh vrstah s po 5/7/5 zlogi v verzu), pisec pripovedk in pesnik. Kot avtor kratkih zgodb in romanov je pogosto raziskoval kompleksne odnose med japonsko kulturo in zahodnim svetom.

Koprnenje (1914) je izčiščen, minimalističen roman, kjer pripovedovalec, univerzitetni študent, sreča enigmatičnega in zadržanega starejšega moža, ki mu na svojem domu postreže s številnimi spoznanji, do katerih ga je pripeljalo temačnih skrivnosti polno življenje.

Eiji Yoshikawa, mojster priredb klasičnih zgodb

Njegovo pravo ime je bilo Yoshikawa Hidetsugu. Poznan je po svojih zgodovinskih romanih in številnih priredbah starih japonskih klasikov. Nanj so močno vplivala japonska in kitajska klasična dela (npr. Princ in dvorne gospe, Zgodba o družini Heike, Romanca treh kraljestev, …), mnoge od njih je tudi priredil. Velja za enega najboljših zgodovinskih pisateljev na Japonskem.

Pot meča, življenjepis Miyamota Musashija v petih knjigah (1935–1939), je najbolj priljubljen japonski zgodovinski roman vseh časov. Tretja knjiga opisuje, kako je mladi Musashi, največji bojevnik vseh časov, po treh zmagovitih dvobojih z vodilno kjotsko šolo mečevanja Yoshioka – v tretjem dvoboju se je sam spoprijel z več kot sedemdesetimi samuraji – postal ljubljenec ljudskih množic in pri tem odkril svoj slog mečevanja z dvema mečema. Roman je doživel številne nadvse uspele filmske in televizijske upodobitve.

Yukio Mishima, kontroverzni literarni genij

Yukio Mishima s pravim imenom Kimitake Hiraoka je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado. Bil je razgledan poznavalec evropske kulture, govoril je nemško, angleško in francosko in je bil prvi japonski avtor, ki je bil poznan tudi v tujini. Napisal je 34 romanov, 50 iger, 25 knjig kratkih zgodb in več kot 35 knjig esejev. Bil je tudi izurjen bodybuilder in izučen vojak, pa tudi model, igralec in pevec.

Politično aktivno se je zavzemal za obnovitev nekdanjega cesarskega imperija, saj bi edino tako lahko Japonska zopet zacvetela (po poskusih Amerike in Sovjetske zveze, da si jo pridobita vsaka na svojo stran), a njegove militaristične in nacionalistične ideje niso padle na plodna tla. Pri 45 letih je naredil samomor na japonski tradicionalni način z razparanjem trebuha (seppuku). S tem je želel simbolično uničiti svojo najboljšo stvaritev: lastno telo.

V romanu Prepovedane barve (1951) spoznamo Shunsukeja, ostarelega pisatelja nizkotnih nazorov o ženskah, ki lepega mladeniča Yuichija, zaročenega z Yasuko, kot marionetno lutko povleče v temni svet čutnih užitkov homoseksualne ljubezni. Yuichija izkoristi, da trpinči ne le Yasuko, ampak simbolično vse ženske. Sčasoma mu uspe ustvariti pošast, ki je ne more več brzdati.

Kenzaburo Oe in neizprosna usoda

Družbeno angažirani pisatelj Kenzaburo Oe je leta 1984 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in velja za enega najpomembnejših japonskih avtorjev po drugi svetovni vojni. Pod vplivom francoskih eksistencialistov se je v svojih delih ukvarjal z usodo posameznika v odtujeni, materialistično naravnani povojni družbi.

Neizbrisno ga je zaznamovala 2. svetovna vojna: njegov oče je bil ubit leta 1944, njegova mati pa je 160 kilometrov proč od Hirošime opazovala smrtonosni oblak atomske bombe. 15. avgusta 1945, le nekaj dni po napadih z atomsko bombo, se je Japonska predala in takrat je cesar Hirohito po radiu javnosti sporočil novico. Šok ob poslušanju glasu umrljivega človeka na radiu, za katerega so ga učili, da je živeči bog na zemlji, je Oeja oropal nedolžnosti, saj so se mu takrat na glavo postavile vse vrednote:

»Če ne bi doživel te izkušnje leta 1945 in nadaljnjih, ki so sledile, ne bi nikoli postal pisatelj!« je zapisal.

Delo Potrgajte poganjke, postrelite otroke (1958) je njegov prvenec, napisal ga je že pri 23 letih. V slovenskem prevodu smo ga dobili šele leta 2015. O romanu je prevajalec Iztok Ilc med drugim povedal, da ga lahko beremo kot parabolo o tem, kako se ljudje obnašamo do prišlekov.

V romanu spremljamo zgodbo o skupini dečkov iz poboljševalnice, ki jo ob koncu vojne zaradi bombardiranja zaveznikov iz mesta preselijo v odročno vas. V vasi jih sprejmejo zadržano, bolj zato, ker so tako ukazale oblasti. Že prvi dan dobijo delo – pokopati morajo okužene živali, širi se namreč epidemija. Epidemija kaj kmalu iz vasi prepodi tudi prestrašene vaščane, ki prepustijo najstnike same sebi.