7 najbolj navdihujočih krajev na planetu Zemlja

AvtoricaMojca Bogataj

FotoShutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

Nabor krajev, ki so najlepši, najdragocenejši in najbolj cenjeni na našem planetu, je izjemno pester – od veličastnih zgradb do nedotaknjenih otokov, odročnih vasi in mogočnih ledenikov. Iz te množice smo izbrali nekaj kotičkov, ki so izjemni zaradi svoje lepote ali moči. Najdete jih tudi v knjigi Najlepši kraji na svetu.

Amazonska opera, Brazilija

Amazonska opera, Brazilija

Najbolj nenavadna operna hiša na svetu El Teatro Amazonas stoji globoko v amazonskem deževnem gozdu v brazilskem mestu Manaus.

Neizmerno bogastvo, ki ga je prinašal izvoz kavčuka, je spodbudilo ekstravaganten slog mestnih baronov, ki so si z dolarskimi bankovci prižigali cigare in na veliko kupovali diamante. Ker so prebivalci hrepeneli po kulturi in zabavi, ki bi se lahko postavila ob bok najboljšemu v Evropi, se je rodila ideja o operi.

Gradnja se je začela leta 1884 po načrtih italijanskega arhitekta Celestiala Sacardima. Noben strošek ni bil prevelik, najbolj izbrane materiale iz Evrope so najprej z ladjami prepeljali čez Atlantik, nato pa še 1450 km po Amazonki v notranjost celine.

Iz Italije so pripeljali bel carrarski marmor za stebre, stopnice in kipe. Iz Alzacije je prišlo 36.000 rumenih, zelenih in modrih keramičnih ploščic, s katerimi so vrh strešne kupole okrasili v barvah brazilske zastave. Iz Pariza so uvozili pohištvo v slogu Ludvika XV. Opera je bila opremljena z elektriko, poleg tega so muransko steklo iz Benetk uporabili za več kot 30 od skupno skoraj 200 lestencev, ki so razsvetljevali notranjost.

Zunaj so s portugalskimi tlakovci ustvarili dohod, bližnje ulice pa so prekrili s ploščami iz mešanice gume in peska, da so pridušili zvoke mimo vozečih kočij, da ne bi motile užitka poslušalcev. Ko je bilo vse pripravljeno, so 7. januarja 1897 gledališče odprli z uprizoritvijo opere La Gioconda italijanskega skladatelja Amilcareja Ponchiellija.

Narodni park Los Glaciares, Argentina

Narodni park Los Glaciares, Argentina

Visoko na Patagonski planoti v Argentini več kot dvesto ledenikov, velikih in majhnih, dolbe poti skozi Ande. Narodni park Los Glaciares obsega del največjega ledenega plašča zunaj Antarktike in Grenlandije. Tretjina parka je pokopana pod Južnim patagonskim ledenim poljem, ki vsebuje tretjo največjo zalogo sladke vode na planetu.

Gre za enega od redkih krajev na Zemlji, kjer najdemo razbrazdane gore s prepadnimi skalnimi stenami, ki jih je izoblikoval led, zraven ledenikov, ki se širijo, namesto da bi se umikali.

Na drugih nepolarnih območjih ledeniki običajno ležijo nad 2500 metri nadmorske višine, tu pa se začnejo na 1500 metrih in dolbejo pot skozi goro do samo 200 metrov višine, kjer se ledene gore lomijo v mlečno beli vodi čudovitih ledeniških jezer.

Haida Gwaii, Kanada

Haida Gwaii, Kanada

Že stoletja nedotaknjeni pravljični deževni gozdovi orjaških zahodnih rdečih ceder in smrek sitka rastejo čisto do kanadske tihomorske obale.

To je Haida Gwaii, 'otoki ljudstva', edini kraj na svetu, kjer narodni park varuje čisto vse, od vrha najvišje gore do globin okoliškega oceana. Leta 2005 so regijo izbrali za vrhunski narodni park v vsej Severni Ameriki.

Omenjeni otoki – bolj severni Graham in Moresby južno od njega, ki ju obdajajo gruče manjših otokov (skupno jih je kar 150) – ležijo nedaleč od severozahodne obale Kanade.

Haida Gwaii, Kanada

Park vključuje narodni park Gwaii Haanas (Otoki čudes) in zaščiteno območje Haida, ki obsega južno tretjino otoka Moresby. Tu živi ljudstvo Haida, ki danes šteje manj kot 4000 pripadnikov.

Pantanal, Brazilija

Pantanal, Brazilija

Sredi Južne Amerike reke tečejo v neznansko veliko celinsko delto, kjer se vsako leto poplavne vode dvignejo, potem pa spet upadejo in ustvarjajo ekosistem, ki mu po divjem živalstvu ni para.

Pantanal je največje mokrišče na svetu: obsega tri odstotke vseh svetovnih mokrišč. Ime izvira iz španske besede pantano (ali pântano v portugalščini), kar pomeni 'močvirje' ali 'barje'.

Pantanal, ki na zahodu sega v Bolivijo in Paragvaj, večji del nižine pa leži v Braziliji, je v bistvu široka, ravna kotlina, ki rahlo visi z vzhoda proti zahodu. Tamkajšnje reke in potoki se zlivajo v mogočno reko Paragvaj, toda količina vode, ki teče skozi Pantanal, se spreminja med deževno in sušno dobo. Prav te sezonske spremembe dajejo kraju edinstveno podobo.

Pantanal, Brazilija

V te kraje se odpravite, če želite videti jaguarje, orjaške vidre, velike mravljinčarje, velike pasavce, grivaste volkove in močvirske jelene – vsi sodijo med ogrožene ali ranljive vrste.

Paro Taktsang, Butan

Paro Taktsang, Butan

V enem od najsvetejših krajev v Butanu je na skalni polici nad dolino Paro v skoraj nemogoči strmini ugnezdena skupina budističnih templjev.

Legenda pravi, da je v 8. stoletju guru Rinpoče, ustanovitelj tibetanskega budizma, prišel v dolino Paro na hrbtu leteče tigrice. Pristal je na gori bakrene barve in tri mesece meditiral v votlini, nato pa začel po dolini širiti budizem.

Kraj je postal romarski cilj za budiste z vse Himalaje, prve glavne templje so zgradili leta 1692. Samostan se imenuje Taktsang ali Tigrovo gnezdo in ima, potem ko so ga po požaru leta 1998 vestno obnovili, zdaj več kot ducat svetišč in templjev, za katere skrbi majhna skupina menihov. Drugi menihi živijo v bližnjih zavetjih in nekateri ostajajo v samotni meditaciji po več let.

Salar de Uyuni, Bolivija

Salar de Uyuni, Bolivija

Salar de Uyuni je največja slana kotlina na svetu, širno belo prostranstvo sprijete soli pokriva 10.580 km2, skoraj tako veliko območje, kot je Jamajka. Kotlina leži na nadmorski višini 3656 m in je del Altiplana, visoke planote v južnoameriških Andih.

Slana ravnica ali salar je bila nekoč del velikanskega prazgodovinskega jezera, ki se je izsušilo in pustilo za seboj slane usedline.

V deževni dobi od decembra do februarja nekatera območja še vedno poplavi. V mirnem dnevu plitve vode ustvarijo enega največjih naravnih zrcal na svetu in v suhem, čistem zraku odsevajo nebo.

V sušni dobi se zdi salar brez življenja, toda pozoren opazovalec lahko opazi kuščarja, ki lovi muhe med grebeni soli, ali majhno mesojedo miš, ki ima rada kuščarje.

Večino živali je mogoče najti na osamljenih 'otokih' vulkanske kamnine, ki zagotavljajo oaze za divje živali in turiste.

Svaneti, Gruzija

Svaneti, Gruzija

Kot da vaščani Svanetija ne bi živeli že tako visoko v svoji odročni gorati domovini, so gradili utrjene petnadstropne stolpe in v njih stanovali. Mnoge od njihovih stolpnih hiš še vedno stojijo.

Gora Škara se dviga več kot 5190 m visoko v gorovju Visoki Kavkaz in je eden od najvišjih vrhov v Evropi.

Svani so kot narod Gruzijci in so popolnoma odrezani od ruskih sosedov na severu. Svaneti je zaradi snega polovico leta odrezan od sveta. V preostalih mesecih pa hudourniške povodnji in skalnati plazovi otežujejo že tako tvegano potovanje po prepadno strmih in slabo vzdrževanih gorskih cestah.

Odročnost pa je imela tudi svoje prednosti. Že od bizantinskih časov je bila regija zunaj dosega vladnega nadzora. Toda če so bili ljudje svobodni pred uradništvom, so bili tudi brez zaščite – v krajih, kjer se po gozdovih niso potikali samo volkovi, ampak tudi skupine razbojnikov.

Poleg tega so se morali vaščani braniti še drug pred drugim, ker so bili krvavi spori značilnost življenja v Svanetiju. Svanov dom je bil njegov grad in družine so živele na utrjenih posestvih, ki so jih varovale 25 metrov visoke stolpne hiše.