Panika sedanjika

AvtoricaŽiva Šorn

FotoRyoji Iwata, Unsplash

Thumbnail
6 min
  • DELI

Ujemi trenutek! Naj ta dan šteje. Živi danes, kot da je to tvoj zadnji dan. Pa še: Življenje je popolno.

Floskule, stare kot človeštvo samo, pa vendar so v zadnjem desetletju postale priljubljena življenjska filozofija. Ljudje jih objavljamo, všečkamo in delimo, še huje, po njih skušamo živeti. Zakaj so nam tako všeč, koga z njimi prepričujemo in navsezadnje, ali so izvedljive?

Oni dan sem se dobila s staro prijateljico na pijači. Že dolgo se nisva videli, življenje naju je odneslo v različne smeri, zato sva zdaj klepetali o vsem in ničemer – o tem, kaj počneva, kaj se nama dogaja in kaj ne, kako sta najina partnerja, kako otroci. Bilo je kot v starih časih. A več vina in več ur, kot je preteklo, vse manj sem govorila in vse bolj mi je pri srcu postajalo tesno. Naposled sva se poslovili, in ko je tako stala na pragu, tik pred tem, da bi odšla, sem jo v paniki zgrabila za roko in jo potegnila k sebi. »Povej mi, si v redu? Si kaj bolna? Je Simon v redu? Otroci?« Objela sem jo tako močno, da se je presenečeno zasmejala, me čez nekaj trenutkov odrinila in me zaskrbljeno pogledala. »Kaj ti pa je? Vsi smo v redu. Super smo. Zakaj me to sprašuješ?«

Res, zakaj le? Sama sebe sem ozmerjala s čudakinjo, za svoj izpad krivila preveliko količino vina in se naposled odvlekla v posteljo. A tisto noč spanec ni hotel priti, v temnih urah noči sem se prevračala po postelji in se spraševala, kaj za vraga je narobe z mano. Vse, kar mi je Anja povedala, je bilo lepo in dobro. Zakaj me je potem vse skupaj navdajalo s tako tesnobo? Šele z zoro se mi je posvetilo.

Prijateljica, oseba, s katero sem bila nekoč močno čustveno povezana, mi je v petih urah klepeta povedala natanko ... nič. Nič o tem, kaj se je zgodilo z njenimi načrti, nič o tem, kako je prebrodila težke čase, nič o stvareh, ki niso bile lepe in bleščeče. Izvedela sem le, kaj je kupila, kam je šla na dopust, koliko kilogramov je izgubila in koga je srečala. Enako sem ji pripovedovala sama, o malih, nepomembnih stvareh. Tak je bil najin večer, tako je bilo najino sporočilo, sva torej taki postali tudi midve – bleščeči, a mali in nepomembni? Nekako se je med nama izgubila zaveza k resnici in zaupanje v to, da bo tvoja prijateljica prenesla golo, neolepšano stvarnost in v tebi še vedno videla, kar je lepega in dobrega. Zaupanje v to, da ti njej ni treba prodajati, cenzurirati, photoshopirati.

Danes, v tretjem tisočletju, za golo resnico, kot tudi za vse, kar je temnega, težkega ali stvarnega, ostaja le še bore malo časa in še manj posluha. Vsi živimo za ta trenutek, za popolnost in bleščavost. Vsem se mudi, tako zelo mudi. Filozofinja Alenka Zupančič Žerdin temu stanju pravi panika sedanjika. Ko si nihče več ne želi stvarnosti, normalnosti in zmernosti in nihče ni pripravljen čakati, se truditi za nekaj, kar bo poplačano šele čez leto ali desetletje. Vse obstaja le še v hedonističnem pričakovanju konca, na kredit, kar ne more voditi drugam kot k dokončnemu razkroju družbenega reda in uničenju naravnega okolja.

Sama sveta ne vidim tako črnogledo. Prepričana sem, da bo z našo družbo podobno, kot je s pravim prijateljem – to, da en večer »zabluziš«, še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Mislim, da se bomo kaj kmalu vrnili k resnici, postala bo spet »kul« in posvečali ji bomo vse več časa in pozornosti. Zakaj? Ker bomo spoznali, da navsezadnje vedno pride jutri; da vsakega dne pač ne moreš živeti, kot bi bil tvoj zadnji, in da se življenje vedno znova izkaže za nepopolno. In da s tem ni prav nič narobe.

Upam le, da bo stvarnost še kakšen dan počakala in nas ne bo že danes s palico lopnila po glavi.