Noben me ne šteka ali kdaj družina z najstnikom potrebuje strokovno pomoč

AvtoricaNana Kisel

FotoUnsplash

Thumbnail
6 min
  • DELI

Sprejeti odločitev, da mi in naš najstnik potrebujemo strokovno pomoč, ni lahko. Odločiti se moramo, kakšne vrste strokovnjaka potrebujemo, potem izbrati »pravega«, nato pa vse to predstaviti najstniku, ki se upira, in sicer v okoliščinah, v katerih so se problemi verjetno že namnožili, odnosi pa skrhali. Kje začeti?

Dr. Ana Kandare Šoljaga v svojem vodniku za sodobne družine Najstniki svetuje, da je pomoč dobro poiskati v naslednjih primerih:

1. Najstnik kaže resne vedenjske motnje in probleme, ki jih opažamo in ki mu grenijo življenje.

2. Če je najstnik zaprt in nima prijateljev, je to lahko posledica bullyinga, sramežljivosti, depresije, stresa v šoli, drogiranja ali številnih drugih razlogov. Če starši ne vedo, za kakšen problem pravzaprav gre, kako naj pomagajo svojemu otroku?

3. Čeprav smo poskušali rešiti najstnikov problem, nam to ni uspelo in problem mu še naprej greni življenje.

4. Spoznamo, da smo tudi mi kot starši del problema. Dober zgled za to so nenehni hudi prepiri in boji, ki slabo vplivajo na vsakdanje družinsko življenje. Redko je ena oseba edini vzrok za večje družinske prepire.

5. Pomoč je dobro poiskati tudi tedaj, kadar družina doživi hud stres, recimo zaradi izgube zaposlitve, zaradi selitve v drug kraj, ločitve staršev, bolezni ali smrti v družini.

»Vsekakor poiščimo pomoč, če opazimo izrazito spremembo v vedenju in občutju svojega najstnika, še posebej če se ta sprememba zgodi na hitro.«

Najstniki, ki potrebujejo pomoč, najpogosteje kažejo enega ali več naslednjih znakov:

1. depresijo in/ali agresivnost;

2. umik od drugih ljudi, odraslih in vrstnikov;

3. odklanjanje pogovora o problemih;

4. spremembe v prehranjevalnih in/ali spalnih navadah;

5. neuspeh v šoli (izostanki, ocene, vedenje);

6. uživanje alkohola in prepovedanih drog.

Kakšnega strokovnjaka potrebujemo?

Ni vseeno, ali bo šel otrok h komu, ki ima samo dober namen, ali pa h komu, ki ima tudi primerno izobrazbo. Na srečo imajo številne posvetovalnice visoko usposobljene ljudi. A tisto, kar je najpomembnejše in ključno za uspešno okrevanje, najpogosteje sploh nima zveze s kako smerjo ali metodo, ampak gre za odnos, ki ga bo strokovnjak vzpostavil z nami in našim najstnikom.

Za najstnika bo vsekakor odločilen odnos. Če se bomo mi in naš najstnik lahko pogovarjali, se dobro počutili in zaupali strokovnjaku, ki smo ga izbrali, bomo hitro videli napredek in rezultate skupnega dela.

Kako najti dobrega strokovnjaka?

Prav zato, ker bo odnos, ki ga bo najstnik vzpostavil s strokovnjakom, odločilen za okrevanje in uspešno terapijo, zanj ni primeren kar vsak strokovnjak. Izjemno pomembno je, da najdemo nekoga, ki redno dela z najstniki, ker so ti specifična starostna skupina s specifičnimi interesi in potrebami (zaradi razvijajočih se možganov), poleg tega pa pogosto prvič pridejo na terapijo pod pritiskom staršev in čutijo do tega manjši ali večji odpor.

Strokovnjak, ki ne dela pogosto in rad s to populacijo, je lahko še tako izvrsten, vendar bo hitro izgubil vpogled v najstnikov svet, če ni dobro seznanjen s posebno problematiko in načinom komunikacije, ki ga najstniki razumejo.

»Poiščimo pomoč tudi, če samo čutimo, da nekaj ni v redu. Če čutimo potrebo po pomoči, imamo najbrž prav, tudi če še ne vidimo znakov za alarm.«

Kako pripeljati k strokovnjaku najstnika, ki tega noče?

Nič nenavadnega ni, da številni najstniki ne privolijo tako zlahka v obisk pri strokovnjaku. Običajno so skrivnostni, kadar gre za njihov notranji svet, in vanj redko spuščajo tujce, še posebej odrasle tujce. Nekateri poleg tega nimajo ravno dobrih izkušenj z načinom, na katerega se odrasli odzivamo na njihove probleme. Mnogi pa se kratko malo bojijo, da so strokovnjaki samo podaljšana roka staršev in da je njihova vloga »soliti pamet«, »predavati o tem, kaj delajo narobe« in podobno. Nekateri najstniki so že imeli opravka s strokovnjaki in ta izkušnja jim ni bila všeč, pa mislijo, da so vsi strokovnjaki zoprni.

Zato najstniku odkrito razložimo, da mislimo, da vsi v družini potrebujemo strokovno pomoč, ker se bomo tako laže spopadali s problemom, ki ga imamo. Vse, kar se dogaja v družini, je skupna stvar. Razumljivo je, da najstnik ne bo sodeloval, če ga peljemo k strokovnjaku, kakor bi nesli uro k urarju: da nam jo popravi in vrne. Vsi se moramo potruditi in spremeniti, da se lahko nekaj spremeni v družini.

Intervju z dr. Ano Kandare Šoljaga si lahko preberete tukaj.