Ni vsaka kritika slaba in vsaka hvala dobra

AvtoricaTina Korošec

FotoShutterstock

Thumbnail
10 min
  • DELI

V naši družbi in predvsem pri vzgoji otrok velja prepričanje, da je kritiziranje nekaj negativnega. Zato se starši, učitelji in tudi drugi, ki so v stiku z otroki, pogosto izogibajo kritiziranju, saj so prepričani, da bo kritika slabo delovala na otrokovo samopodobo in samozavest. Otroka raje hvalijo, ker naj bi pohvale na samozavest in samopodobo po njihovem prepričanju delovale izrazito pozitivno. A vendar ni vedno tako.

Kritiziramo z namenom, da bi spremenili vedenje tistega, ki je za nas pomemben. Če to naredimo na primeren način, ima kritika dvojen namen:

  • z njo izrazimo svoje mnenje oziroma nestrinjanje glede tujega vedenja,
  • obenem dobi kritizirana oseba povratno informacijo o svojem početju, kar ji daje možnost za spremembo.

Kritika je neke vrste ogledalo, v katerem se lahko zagledamo in s pridobljeno informacijo čez čas tudi nekaj naredimo – bodisi spremenimo vedenje bodisi se odločimo, da tega vedenja ne bomo spremenili.

Pohvala po drugi strani sporoča, da nekdo počne nekaj, kar nam je všeč. S hvalo torej potrjujemo vedenje posameznika in ga spodbujamo k ponovitvi.

Tako kritiko kot pohvalo pa lahko uporabljamo pretirano ali na nepravilen način in s tem izkrivimo sporočilo. Otroku lahko tako posredujemo drugačno sporočilo, kot bi si želeli.

Pozitivna kritika

Pri kritiki je pomembno, da vedno kritiziramo vedenje in ne posameznika. Če želimo, da otrok spremeni svoje vedenje, mu nikoli ne recimo: »Kako si len«, temveč svoje opažanje izrazimo z besedami: »Zdi se mi, da se izogibaš delu, in to mi ni všeč.«

Hkrati je pomembno, da je kritika realna. »Nisi odnesel smeti, kot sva bila dogovorjena«, je realna ugotovitev: »Nikoli ne odneseš smeti, ko te prosim«, pa nerealna.

S tako izraženo kritiko starši poskrbimo, da otrokova samopodoba in samozavest ostaneta neprizadeti. Hkrati otroku pomagamo razumeti, kako ga doživljamo mi in okolica.

Kadar je kritika nerealna (»Krava neumna.« ali »Vedno narediš vse narobe.«), je namreč velika verjetnost, da bomo otroka razvrednotili in prizadeli ter mu posredovali sporočilo, da je ničvreden in slab. Pri realnih kritikah te nevarnosti ni.

Pohvala, ki škodi

Otroci potrebujejo starševske pohvale in spodbude, saj so nujne za razvijanje dobre samopodobe in samozavesti. Otrok, ki ga starši za njegove dosežke in vedenje pohvalijo, se namreč zaveda, da je sposoben, cenjen in pomemben.

Toda pohvala deluje pozitivno samo, če ni pretirana in če hvalimo dosežek oziroma vedenje, ki je primerno otrokovi razvojni stopnji in starosti. Primer: pohvaliti otroka, da je pospravil mizo, ko je to zanj razvojno gledano še dosežek, je primerno, ni pa ga pametno hvaliti pri desetih letih, ko naj bi bilo to zanj nekaj običajnega.

Za razliko od kritike lahko hvalimo tako osebo (»Zelo si spreten«) kot tudi njeno vedenje (»Dobro si pomil posodo«). A tako kot pri kritiki je tudi pri pohvali pomembno, da je realna.

Nerealne pohvale, kot so: »Ti si najpametnejša punčka na tem svetu« ali »Tega še nikoli ni noben tako dobro zapel kot ti«, otrokom na dolgi rok škodujejo. Vodijo namreč lahko do različnih negativnih razpletov. Ko bo otrok odrasel in spoznal, da ni najpametnejši ali najlepši na svetu oziroma da pravzaprav ni nič boljši od drugih, se bo lahko zgodilo, da bo zaradi izkrivljene samopodobe izgubil vso samozavest. Zaradi izgube lastne identitete se lahko celo zgodi, da bo zapadel v depresijo, morda bo zaradi pretirane in nerealne hvale razvil narcistično osebnostno motnjo, za katero je značilno, da ljudje o sebi mislijo, da so pametnejši, lepši in vredni več od drugih, kar vodi v izrazito egocentrično osebnost, ki ni sposobna imeti pristnih odnosov z drugimi ljudmi.

Ne hvalimo in ne kritizirajmo za vsako ceno

Najpogostejša starševska napaka je, da otrokov dosežek hvalimo ali kritiziramo. Otrok v večini primerov od staršev ne potrebuje ocene (ali pa kritike oziroma pohvale) temveč pozornost. Zaradi starševskih odzivov (npr. pohvale) se otrok hitro nauči, da je vsako njegovo dejanje lahko vir pohvale. Tako se lahko zgodi, da začne stvari namesto iz lastne motivacije delati zaradi hvale.

Sčasoma se tako lahko njegova notranja motivacija za določeno dejavnost preoblikuje v zunanjo motivacijo, ko stvari počne samo še zaradi potrditve. Tak otrok bo pri starših vedno preverjal, ali je dobro opravil nalogo in ali je staršem všeč. To pa je vsekakor znak, da je s pohvalami nekaj narobe.

Ko nam bo tako otrok naslednjič prinesel risbo, nam pokazal sestavljene kocke ali nas prosil, naj ocenimo kakšno drugo njegovo delo, bo najprimerneje, če se na njegov dosežek namesto s stavkom: »O, kako lepo si narisal« odzovemo z besedami:

  • »O, zanimivo, kaj pa je to?« ali
  • »Kako si pa sam zadovoljen s svojim izdelkom?«

S predzadnjim stavkom namreč pokažemo, da se zanimamo za svojega otroka in mu ponudimo možnost za pogovor, z zadnjim pa ga učimo samoocene. Tako mu ponudimo dragoceno orodje za lastno ocenjevanje in presojanje dosežkov, damo pa mu tudi pozornost, ki je v zadnjem primeru ne dobi toliko, saj se s pohvalo tudi komunikacija in pozornost otroku po navadi končata.

Realna pričakovanja in zahteve

Tako pri pohvalah kot tudi pri kritikah moramo imeti realna pričakovanja. Pomembno je, da se vprašamo, ali so naši cilji in zahteve realni oziroma ali so za otroka previsoki ali prenizki.

  • Če bomo otroku postavljali previsoke cilje, jih ne bo mogel uresničevati in zato ne bo imel dovolj priložnosti, da bi ga pohvalili. S tem ga bomo prikrajšali za občutek vrednosti in sposobnosti. Posledično si bo o sebi ustvaril slabo mnenje in si kasneje v odraslem življenju sam zastavljal previsoke cilje, ki jih ne bo dosegal, kar bo vodilo v nezadovoljstvo.
  • Enako problematične so tudi prenizke zahteve, s katerimi otroka prikrajšamo za izkušnje, ki bi mu v odrasli dobi pomagale izpolnjevati različne zahteve. Če bomo od otroka pričakovali manj, kot je sposoben, se bo začel počutiti nesposobnega v primerjavi z drugimi. Tak otrok se bo kot odrasel življenju teže spoprijemal z različnimi situacijami in bo tudi večkrat dvomil o svojih sposobnostih.

Prilagodimo pričakovanja svojemu otroku

Starši so tisti, ki najbolje poznajo svojega otroka in točno vedo, česa je otrok sposoben in česa ne. Zato so tudi oni tisti, ki pričakovanja lahko prilagodijo glede na otrokov značaj, njegovo osebnost, interese, sposobnosti in omejitve – seveda če so iskreni do sebe in če znajo ločiti svoje želje od realnih zmožnosti svojega otroka.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da bo moral otrok doživeti tudi nekaj frustracij in se izpostaviti neprijetnostim, da bi razvil mehanizme soočanja za premagovanje težav. Zato ni nič narobe, če lestvico kdaj pa kdaj postavimo malo višje in vztrajamo pri dogovorjenem. Seveda pa ne za vsako ceno.

Meje so nujne

Nekateri starši se trudijo, da bi bili s svojim otrokom prijatelji. Do njega so vedno ustrežljivi in prijazni, pri tem pa pogosto pozabijo nase, na svoje želje in potrebe. Ne sprašujejo se več, ali jim je otrokovo početje všeč, ampak se ukvarjajo predvsem s tem, kaj je dobro za otroka.

Otrok takšnih staršev se ne bo mogel naučiti, da obstajajo omejitve in pravila. Predvsem pa se ne bo naučil tega, da imajo tudi drugi ljudje svoje meje in da se jih mora naučiti spoštovati.

Zato je zelo pomembno, da si starši neprestano postavljajo ta in podobna vprašanja. Prav tako je pomembno, da se z otrokom pogovarjajo o tem, kako postavljati meje, in da vztrajajo pri otrokovem opravljanju opravil, za katere se dogovorita. Na ta način se bo otrok naučil spoštovati tako druge kot tudi sebe. Obenem bo pridobil delovne navade, ki mu bodo olajšale odraslo življenje.

Govorimo o sebi

»Spet si pozen«, »Nismo se tako dogovorili«, »Ne poslušaš me«. To je samo nekaj izjav, ki smo jih poslušali kot otroci, a tudi mnogokrat preslišali, saj so govorile o nas. In to nam je šlo na živce. Zato zdaj kot starši ne pozabimo, kako naporno je bilo nam prenašati takšno »teženje«.

Najboljši način, kako od otroka dobiti tisto, kar želimo, je, da namesto o drugih in njihovih napakah govorimo o sebi. Namesto da otroku očitamo: »Spet nisi pospravil posode za sabo«, raje recimo: »Moti me posoda na mizi, prosim, da jo pospraviš za sabo.« In pri tem vztrajajmo.

»Spet si pozen« spremenimo v: »Skrbi me, kadar zamujaš« ali: »Ni mi všeč, da se ne držiš dogovorjene ure.« Namesto da rečemo: »Ne poslušaš me«, stavek raje oblikujmo takole: »Počutim se neslišanega s tvoje strani in to mi ni všeč.«

S tem bomo otroka naučili mnogo več kot samo spoštovanja drugih in sebe. Naučili ga bomo osebne govorice in mu s tem pokazali, kako postavljati meje, kako izraziti občutke ter počutje, in ga predvsem naučili, da so občutki vsakega posameznika v družini pomembni. To pa je pravzaprav najlepša popotnica za življenje, ki jo kot starši otroku lahko damo.