Je vaš otrok (že) optimist?

AvtoricaNana Kisel

FotoJared Sluyter, Unsplash

Thumbnail
8 min
  • DELI

Razlike med posamezniki, ki se veselijo na pol polnega kozarca, in tistimi, ki obžalujejo, ker je na pol prazen, niso opazne le pri odraslih, temveč tudi pri otrocih. »Nikoli se ne bom naučil smučati, pretežko je.« »Preveč snovi je, ne bo se mi uspelo pravočasno naučiti, nima smisla, da se sploh trudim.« »Želim si v šolsko ekipo, a že zdaj vem, da bodo izbrali druge.« »Ne veselim se počitnic, ker ta teden tako ali tako prehitro mine.« Lahko starši vplivamo na količnik optimizma pri svojem podmladku – celo pri najbolj črnogledih malih nergačih?

Res je, da sta pogled na svet in način spopadanja z izzivi in neprijetnimi situacijami deloma pogojena s človekovo osebnostjo, kar pomeni, da ju v določeni meri prinesemo na svet, toda to še zdaleč ne pomeni, da si optimist lahko samo, če se kot optimist rodiš.

Raziskave vse bolj potrjujejo dejstvo, da lahko kljub naravni nagnjenosti k pesimizmu bistveno povečamo svoj količnik optimizma. Od nas je odvisno, kako si določen dogodek tolmačimo in kakšen odnos zavzamemo do dogodka, to pa  neposredno vpliva na naš čustveni odziv na izkušnjo.

Zakaj je optimizem pomemben?

Preprosto zato, ker optimisti živijo bolje. So bolj zdravi, manj nagnjeni k depresiji in duševnim boleznim, imajo kakovostnejše in trajnejše odnose z drugimi, z večjim veseljem opravljajo svoj poklic in tudi njihova življenjska doba je daljša. Pa otroci?

Tudi optimistični otroci so menda bolj zdravi, dosegajo boljši učni uspeh, bolj uživajo ob zunajšolskih dejavnostih, so vztrajnejši in bolj zagnani. Če optimizem res lahko negujemo in pesimizem zmanjšamo, imamo v današnjih časih še posebno velik razlog, da pri otroku spodbujamo pozitiven pogled na svet. Otrok, rojen v današnjih časih, ima menda desetkrat večjo možnost, da ga doleti resna depresija, kot denimo otrok, rojen v prejšnjem stoletju.

Martin Seligman, vodilna avtoriteta na področju raziskovanja optimizma pri otrocih, govori o »psihološki imunizaciji« pred depresijo, ki je v glavnem v rokah staršev.

Kako spodbujati optimizem pri otroku?

1. Preverimo, kakšna sporočila sami pošiljamo otroku.

Če smo tudi sami bolj nagnjeni k mračnim mislim, je velika verjetnost, da otrok napačna sporočila »pobira« od nas. Nas pogosto sliši govoriti o tem, kako slab dan smo imeli, kako je v službi vse grozno, kako že spet ni nobenega praznega parkirnega mesta, kako smo točno vedeli, da bo ta hotel zanikrn, kako stanovanje očitno nikoli ne more ostati pospravljeno več minut …? Ne pozabimo, da otroci precej posnemajo tudi naše odzive na vsakdanje dogodke in zaplete.

Otrok, rojen v današnjih časih, ima menda desetkrat večjo možnost, da ga doleti resna depresija, kot otrok, rojen v prejšnjem stoletju.

2. Spremljajmo, kako pogosto pri otroku slišimo pesimistične izjave.

V grobem velja, da pesimistični otroci razloge za neprijetne dogodke iščejo pri sebi in v svojih osebnostnih lastnostih (Ne razumem matematike, ker sem butast), področje, kjer jim ne gre, posplošijo na vsa področja (Nič mi nikoli ne uspe), prepričani so, da nikoli ne bo bolje (Matematiko bom vedno pisal slabo), hkrati pa imajo občutek nemoči (Nič ne morem za to). Pomembno je, da otroka naučimo, da je stvar slaba, le če jo vidimo kot slabo; da je večina zapletov, razočaranj … začasnih; da gre le za omejeno področje (če si slabo pisal matematiko, si še vedno dober prijatelj, odličen nogometaš …); da poraz ni odraz vrednosti človeka in da se večino stvari v življenju da popraviti.

3. Naučimo otroka, kako naj se spopade z negativnimi mislimi o samem sebi.

Če je otrok nagnjen k negativnim mislim o samem sebi, samoobtoževanju in pričakovanju negativnega, se mora najprej naučiti prepoznati te misli in se spopasti z njimi. Strokovnjaki za kognitivno vedenjsko terapijo učijo, da se s pesimističnimi mislimi spopademo v treh korakih.

  • Najprej misel opazimo (otroku lahko pojasnimo, da včasih v sebi, ne pa od drugega človeka, zaslišimo glas, ki nas zmerja, žali, ki ni prijazen …),
  • potem jo pozunanjimo (otrok si naj predstavlja, da je misel izrekel nekdo zunaj njega, zoprnež, čigar naloga je, da mu greni življenje),
  • nato misel ovržemo z ugovorom, kot bi ga človeku iz mesa in krvi (kaj bi odgovoril, če bi ti to rekel nekdo drug, dežurni zoprnež, in glasu ne bi slišal v sebi).

Poskušajmo zaključiti vsak dan tako, da v krogu družine delimo vsaj eno pozitivno, zabavno, prijetno, presenetljivo stvar, ki smo jo doživeli ta dan.

4. Pomagajmo otroku na neprijeten dogodek pogledati s prave perspektive.

Tudi optimisti doživljajo neprijetnosti, razlika je le v tem, kako se nanje odzovejo. Pomagajmo otroku s pravimi vprašanji osmisliti dogodek in spremeniti pogled nanj ter s tem čustveni odziv.

Bi lahko kaj naredil(a), da bi se stvari razpletle drugače? Zakaj konkretno, misliš, da se je to zgodilo? Lahko naslednjič kaj spremeniš?

Pomembno je, da otrok sebe ne vidi kot nemočno žrtev okoliščin, da razume, zakaj konkretno se je nekaj zgodilo brez posploševanja, da se mu tako ali tako pač vedno dogajajo slabe stvari, da zna ločiti dogodke, na katere človek ima vpliv, in tiste, na katere nima vpliva, a zato tudi kriv ne more biti zanje.

5. Skupaj se osredotočajmo na pozitivno in krepimo hvaležnost.

Poskušajmo zaključiti vsak dan tako, da v krogu družine drug z drugim delimo vsaj eno pozitivno, zabavno, prijetno, presenetljivo stvar, ki smo jo doživeli ta dan, hkrati pa poskušajmo najti vsaj eno stvar, ki se je veselimo naslednjega dne.

Pomagajmo si z optimističnimi zgodbami o ljudeh, ki so morali premagati hude ovire na poti do uspeha. Beethovnu je denimo učitelj glasbe zatrjeval, da ne zna skladati, Michaela Jordana so v srednji šoli vrgli iz košarkarske ekipe …

Ustvarimo toplo, sproščeno in vedro družinsko okolje, v katerem znamo tudi odrasli ohraniti otroško čudenje in  življenjsko strast, usmerjajmo otrokovo pozornost na pozitivne stvari, predvsem pa skupaj krepimo hvaležnost.