Ali so moški še z Marsa, ženske pa z Venere?

AvtoricaDjuna Malen

FotoWikimedia Commons

Thumbnail
7 min
  • DELI

Američan John Gray je najuspešnejši pisec na področju odnosov na svetu in avtor uspešnice Moški so z Marsa, ženske so z Venere, najbolje prodajane knjige o odnosih vseh časov. Njegove številne knjige o odnosih in zdravju so bile prodane v več kot 50 milijonov izvodih v 150 državah. Ali 25 let pozneje njegovi nasveti in spoznanja še veljajo?

Petindvajset let v dinamiki sodobne družbe pomeni precej sprememb v načinu življenja in dela družbe, družine in posameznika. Koliko še veljajo tradicionalne delitve po spolu? Ali zaradi tega moški in ženske ustvarjajo intimne odnose na enak način? Ali so spremembe vendarle zamajale tradicionalne okvire družinskega in partnerskega življenja?

So moški sestopili z Marsa, ženske pa zapustile Venero?

»Kdo gre danes po otroke v vrtec, šolo? Kdo jih pelje v glasbeno šolo ali na telovadbo? Kdo pripravi večerjo? Kdo skoči mimogrede še v trgovino? Kdo zvečer izpraša otroka, ki se je moral naučiti na pamet Povodnega moža in ga od treme že nekaj dni tišči v prsih?« To je drobec vsakodnevnega telefonskega pogovora med zaposlenima možem in ženo, dogovor o družinski logistiki, da nihče ne ostane brez prevoza, lačen ali nepripravljen za šolo. Še več, da bi zvečer vsi, sicer malce utrujeno, a vendarle sladko zaspali.

Tako je pogosto videti popoldanski urnik družin z otroki v vrtcu ali šoli. Kar večinoma pomeni, da morajo moški in ženske, če želijo, da družinsko življenje teče v zadovoljstvo vseh, ves čas sodelovati med seboj. Oboji so v službi, brez tega, da delajo z ramo ob rami, da moški pomagajo pri vzgoji otrok, zamenjajo plenice, skuhajo, če naj življenje teče, ne gre.

Ali to pomeni, da delitev na »moška« in »ženska« dela ne velja več? Da je čas, ko so ženske stale za štedilnikom, moški pa so popravljali stroje, vozili traktor, pred nedeljskim kosilom pa prali in loščili avto … minil? Danes, če se pokvari pralni stroj, pokličemo serviserja, avto pelje na servis na poti iz službe tudi ženska, če je treba, privije vijak, medtem ko moški recimo kot po pravilu pripravi slastnejšo pečenko od nje in ima sploh največ smisla za pripravo gurmanskih užitkov v družini.

Jej, jej!, bi morda vili roke naši starši ali starši staršev. Kam smo prišli? Moški naj bo moški, ženska pa ženska. Ali to pomeni, da so moški izgubljeni v sodobnem svetu, izrinjeni na rob, oplenjeni svoje dominantne vloge tako v družbi kot doma, ženske pa vse bolj samozavestne in ne pričakujejo od moškega samo finančnega prispevka?

Kako na vprašanja o sodobnem partnerstvu odgovarja priznani strokovnjak?

Dr. John Gray v svoji najnovejši knjigi Onkraj Marsa in Venere zapiše, da se vloge moških in žensk vsekakor spreminjajo, vendar se še vedno razlikujemo po bioloških značilnostih. Zaradi razlik med spoloma se na različne načine odzivamo na spremembe v naših vlogah, ki pa jih naši starši pogosto ne razumejo in jih napačno interpretirajo. Pojavile so se nove potrebe, zahteve, želje. Drugače je treba reševati morebitna nerazumevanja in ponovno odkriti medsebojno dopolnjevanje. Treba je raziskati nove potrebe po čustveni podpori in odkriti dodatne izzive, ki se kot posledica sprememb pojavljajo v sodobnih razmerjih. »Ohranjanje uspešnih odnosov v sodobni družbi z uporabo veščin in orodij, ki so bili več kot tisoč let ustrezni za tradicionalne odnose, ne deluje in ne zadostuje več,« trdi dr. Gray.

Naši očetje so vsak dan hodili v službo, da bi lahko preživljali družino, in s tem so zadovoljili večino pričakovanj, ki so jih imele naše matere glede odnosov. Kar pomeni na drugi strani, da potrebujemo in želimo zaradi novih sprememb in izzivov tudi več svobode pri izražanju svoje osebnosti. Ker pa nič ne gre samo od sebe, moramo iznajti tudi nove veščine za ustvarjanje uspešnih odnosov.

Pa gre res vse to, kar se je ohranjalo stoletja, tako zlahka na smetišče zgodovine? Se lahko prilagajamo tako hitro in brez medsebojnih trkov? Ne vedno, odgovarja dr. Gray, ob tem da je treba vedeti tudi to, da popolna sreča do konca dni, sijoča s srečnih obrazov likov iz televizijskih nadaljevank in filmov, ne prikazuje resnične podobe oziroma naše zgodbe, ampak pravljico.

Zakaj se sanje v resničnem življenju ne uresničijo?

Tudi spraševanje, zakaj imajo nekateri takšno srečo, da so našli popolnega partnerja zase, mi pa ne, ne izpostavlja resničnega problema. Zakaj se naše sanje v resničnem življenju nikoli ne uresničijo? Pač ne živimo v filmu, ki mu je montažer sestavil prizore. Tudi z napačnimi težnjami, recimo s težnjo po spreminjanju svojega partnerja, ne moremo zgrabiti sreče za vrat. Treba se je naučiti novega načina sporazumevanja, ki omogoča vračanje k ljubezni, medsebojno podporo in izvabljanje najboljšega iz partnerja.

Za prejšnje generacije je bilo značilno, da so možje zagotavljali ženam pogoje, ki so zadovoljili njihove potrebe po preživetju in varnosti. Sodobna ženska pa potrebuje nov način izražanja ljubezni, ki zadovoljuje tako njene čustvene potrebe po pozornosti, sodelovanju, romantiki, intimnih pogovorih in spoštovanju kot tudi povečane potrebe po samostojnosti in samouresničevanju. To novo obliko podpore dr. Gray imenuje osebna ljubezen in razloži, kako povezanost lahko doživljamo na več različnih načinov.

Z novim razumevanjem sodobne ženske se moški zaveda, kaj ji lahko ponudi in česa ne. Ne prevzema odgovornosti za njeno srečo, zato ni razočaran, če je razburjena ali nesrečna. »Zaradi tega v trenutkih, ko lahko zelo malo naredi, ni več odgovoren za poslabšanje situacije, saj svoji partnerki omogoči, da najde pot nazaj k ljubezni. V drugih situacijah, ko je odprta za ljubezen, pa natančno ve, kako jo lahko še bolj osreči,« še poudarja dr. Gray.