Poletni bralni seznam Žive Šorn

Thumbnail
10 min
  • DELI

Živa Šorn, striparka in pisateljica, obožuje knjige in v njih išče navdih za svoje delo. Tu so knjige, ki jih priporoča v branje, in tudi take, ki jo še čakajo na knjižni polici.

»To poletje si obetam, da iz čistega firbca preberem:

Nekaj, kar bi mi moralo biti pisano na kožo. 

Hiša, literarni prvenec Ivane Djilas, gledališke režiserke, izobražene ženske, ženske s kariero, mame, torej velike punce. Taka je tudi njena junakinja, ki se znajde v vodi do grla in sklene, da je skrajni čas, da vzame stvari v svoje roke. A reči še ni storiti in takrat se zgodba zares začne. Denar, dobrine, družina. Sploh lahko izstopimo iz začaranega kroga, v katerem smo se znašli? »Jedek priročnik za preživetje podalpskih družin,« pravijo. Se že veselim.

Nekaj pikrega in humornega. 

Očarljivi skupinski samomor, Arto Paasilinna. Morda je prav misel na smrt tisto, kar te naredi zares živega. Se sliši cinično? Čudaško? Trpki skandinavski humor in zgodbe malih ljudi, ki jih nevzdržne okoliščine izstrelijo v vrtinec nevsakdanjih dogodkov, vse začinjeno s pravo mero cinizma in omehčano s srečnim koncem. Kaj bi se lahko bolj prileglo po težkem dnevu v službi? Morda se bom tokrat, s Paasilinnovo knjigo v roki, namesto godrnjanja raje nasmehnila.

Nekaj iz najljubšega žanra zgodovinskih romanov.

Trilogija Kingsbridge, Ken Follett. Srednjeveška Anglija se znajde sredi političnega brezvladja, potem ko kralj Henrik I. ostane brez naslednika. Plemiške spletke, krvave bitke in usode treh zelo različnih protagonistov – iznajdljivega priorja Philipa, ki se odloči, da bo zgradil največjo gotsko katedralo na svetu; zidarja Toma, ki postane menihov arhitekt; ter lepe plemkinje Aliene, ki zaradi očetovega izdajstva ostane brez vsega in mora začeti znova. Veliko, dolgo (preko 500 strani) in veličastno.

Sicer pa v branje toplo priporočam še nekaj naslovov.

  • Hčere Rima, Kate Quinn. Zgodovinski vojni roman iz časa tik po smrti rimskega cesarja Nerona, ki za seboj pusti imperij brez naslednika, na srebrnem pladnju postrežen tistemu, ki si ga bo drznil vzeti. Sledi leto štirih cesarjev, edinstven čas v zgodovini rimskega imperija in hkrati eno najbolj turbulentnih in krvavih obdobij, ko dejstvo, da si pripadnik visoke družbe, da si bogat in imaš pod svojim palcem legijo ali dve, še ne pomeni, da boš obdržal glavo na ramenih. Medtem ko se moški borijo za najvišjo čast in oblast, se v atrijih bogatih hiš in kleteh bordelov odvijajo manjše, a nič manj pretresljive bitke, ki jih bijejo ženske. Spremljamo zgodbe štirih sestričen, ki leto štirih cesarjev začno kot privilegirana, razvajena, pa tudi zapostavljena in podcenjena patricijska dekleta in ga končajo kot odrasle ženske, le še navzven podobne same sebi. Povečini so dobile, kar so želele ... A kaj, če nisi več tista oseba, ki si je to želela? Quinnova v Hčerah Rima brezhibno združi velika zgodovinska dejstva z usodami resničnih in izmišljenih likov in slikovito prikaže, da se v vseh nas skrivata tako temna kakor svetla plat in da zgodovino navsezadnje vedno pišejo zmagovalci.
  • Bi želeli biti mravlja? Varnost je v številu, pravijo, a v njem se neizogibno izgubi vsa edinskost. Veliki voz Mihe Remca govori o življenju Irene Rožič, ki odrašča v času predvojne kraljevine Jugoslavije, živi in ljubi pa v času vojne in po njej. Torej v času ene, uradne resnice, ko si »dober in naš« ali »njihov in slab«. V času, ko ni prostora niti za tanko plast rdeče šminke, kaj šele za individualnost, kritičnost ali celo dvom o normah, nastalih iz strahu in pomanjkanja, ki vedno spremljata vojne čase. Zgodovinski družinski roman je tudi avtobiografski, čeprav po glavnem liku in psevdonimu avtorja tega v prvi izdaji ni bilo mogoče vedeti. Zakaj? Ker tudi v času nastanka romana ni bilo prostora za drugače misleče in drugače pišoče. Strah, pričakovanje, ljubezen in sovraštvo, sram in ponos – Veliki voz je vrtiljak čustev, ki pa se ne konča s sladkorno peno in smehom, temveč z velikim korakom v neznano.
  • Vsi poznamo zgodbo Ane Karenine, tragično, od ljubezni pogubljeno figuro žene, mame in ljubice, ki jo lastna sla nazadnje pahne pod kolesa vlaka. Ne ljubezenski trikotnik, ne družinska drama in ne ljubezenska avantura, ki se konča s pogubo, niso nove teme v literaturi. Zakaj nas torej Tolstojeva Ana še vedno privlači enako močno, kot je bralce v sedemdesetih letih 19. stoletja? Tolstojev prvi pravi roman ali »popolno umetniško delo«, kot ga je imenoval Dostojevski, nas vedno znova opomni na to, kako zelo globoko v človeški identiteti so zasidrani družbene norme in pravila časa, v katerem živimo. Ana postane tragični lik v trenutku, ko spozna, da ji družba ne more in noče odpustiti njenih prestopkov. Takrat vse, kar ima, od lepote in bogastva do sina in ljubimca, v hipu izgubi svojo vrednost. Kdo namreč sploh je, če ni vdana žena, požrtvovalna mama in ljubimka brez zgodovine in brez obžalovanj? Ana, ženska, ki ljubi in čuti, ki žrtvuje vse, da bi živela, kakor meni, da je prav, čez noč postane nihče. Vse, kar je drugačno in tuje, vse, kar nima imena in krši pravila, bo družba prežvečila in izpljunila na svoje obrobje. In to je neizprosna in omamna resnica, ki Ano Karenino ohranja aktualno iz generacije v generacijo.«