Miha Šalehar: »Smo grešniki na poti do učlovečenja, vmes pa so knjige«

AvtoricaMaja Lihtenvalner

FotoVal 202

Thumbnail
10 min
  • DELI

Je karizmatičen, blago ironičen, notorično kritičen in kronično samokritičen. In so ljudje, ki radio poslušajo samo ob torkih, ko na Valu 202 vodi jutranji program z Nebulozami in Forumom 69, ter v petek, ko je čas za njegov legendarni Spetek in Latrino. S(m)o tudi taki, ki ga poznamo/poznajo že vrsto let in ki Finance beremo/berejo samo zaradi njegovih kolumn. Vsem, ki Mihija poznate, predvsem pa tistim, ki ga še ne poznate, v branje priporočamo ‒ čisto svežo in še po tiskarskem črnilu dišečo knjigo kolumn z naslovom Duh česa.

Kakšni so občutki ob izidu knjige tvojih kolumn, uresničenju enega od treh ciljev iz tistega prežvečenega klišeja, da mora vsak moški, preden se poslovi od te solzne doline, narediti sina, posaditi drevo in napisati knjigo? Knjiga je tu, sina imaš, a drevo si že posadil?

Uf, nič kaj zveličavni in ponosni trenutki me ne prevevajo, sploh pa je treba ta šentflorjanski mačo kliše o sposobnosti nadzorovanja kromosomov, drevesničarstvu in testosteronskem cankarjanstvu malce premisliti. Sina itak ne narediš sam, niti namenoma; knjiga je zgolj neko delo, ki mi bo plačalo del izolacije na fasadi; o drevesih bi se pa dalo govoriti. Sem namreč latentni “tree hugger”, ljubitelj dreves; neskončno cenim ta bitja, sploh bukve. Zdijo se mi najvišja oblika bivanja, čisti zen. Nikamor ne hodijo, nikogar ne sodijo, samo dajejo. In ja, tudi posadil sem jih nekaj.

Kaj si najraje bral kot mulec? Ali je kakšna knjiga (strip, revija …), za katero bi rekel, da je imela zelo močen vpliv nate, ko si bil otrok?

Če moram biti do konca iskren, me je, kljub temu da sem kot mulec kar naprej bral, še najbolj zadel izvod erotične revije, ki sem jo sunil na zbiralni akciji papirja. Joški! To je tisti moment, ko se zaveš nagona, živalskosti, nečesa, kar je človeku tuje, pa hkrati tako blizu. Prav ta surovi človeški pragon je v resnici temelj vse literature, od Biblije dalje. Smo grešniki na poti do učlovečenja, vmes pa so knjige.

Letos mineva sto let od smrti Ivana Cankarja. Kako si ti bral Cankarja?

Mah, itak so mi ga dolgočasne slovenistke priskutile. Dokler se ga nisem pred leti spet lotil, o njem nisem vedel nič, razen tistega, kar so zahtevale: da je bil njegov stari krojač, pa da je bil kot osmi otrok rojen na Klancu.

Kaj in koliko bereš danes? In predvsem kdaj?

Kar se kolikosti/kvantitete branja tiče, bi težko odgovoril, ali berem veliko ali malo. Vsak dan po malem, v glavnem pred spanjem, ker ekranov nimam v hiši. Kar zadeva kakovost mojega bralnega sloga, sem spet zelo šlampast: ob postelji imam vedno pol police knjig, ki jih berem nekako hkrati, brez reda, po navdihu.

»Kar zadeva kakovost mojega bralnega sloga, sem spet zelo šlampast.«

Ravno včeraj sem si po dolgih letih spet privlekel Sto let samote ‒ pač, tak dan je bil ‒ in pogruntal, da mi ne sede več. Potem sem bral neko strokovno literaturo s področja nastavitve karburatorja za dvotaktne kros motorje, ker me to precej okupira zadnje čase, zaspal pa ob Thoreaujevem Waldnu. Precej “šizofrene” bralne navade, bi rekel.

Katera knjiga je v zadnjem času naredila največji vtis nate?

Pojma nimam.

Nekje sem slišala, da že leta ne gledaš televizije. Kaj te je pripeljalo do te odločitve?

Pred kakimi desetimi leti sem se odločil preizkusiti, kako bi bilo živeti, ne da je osrednji prostor v hiši organiziran okrog ekrana, okna v svet, ki je zame v resnici podaljšana roka socialnega inženiringa, ki nas želi vzdrževati v stanju neumnosti, prestrašenosti in sugestibilnosti. Včasih na računalniku pogledam kako zanimivo reč. Sem pa ugotovil, da sem popolnoma izgubil stik s tem formatom, saj jim v glavnem ne uspe zadržati moje pozornosti več kot 15 minut. Tudi z Igro prestolov ne.

Poznan je tvoj odklonilni odnos do pametnih telefonov. V neki kolumni opisuješ, kako si se soočil z zahtevo trinajstletnega mulca, ki je hotel imeti pametni telefon. Takrat si ga menda zavrnil. Kakšno je stanje zdaj?

Stanje je slabo. Imam pametni telefon. Tudi mulec ga ima. Se pa lahko pohvalim, da moja baterija zdrži dva dni, medtem ko mali s seboj prenaša sončne celice, USB-akumulatorje in podobno navlako, ki preprečuje, da bi izgubil stik z realnostjo. Neuspel eksperiment, bi rekel.

Ali še vedno misliš, da se ti ne more zgoditi hujšega, kot je redna služba?

Ja, še vedno razmišljam na ta način in vedno pogosteje ugotavljam, da je kljub nezavezujoči s. p.-jevski naravi mojega posla to, kar počnem, postalo preveč redna služba. Upira se mi ideja, da je smisel našega obstoja to, da te po dvajsetih letih institucionalnega drila, od vrtca do diplome, na koncu čaka stolček, na katerem boš do odkritja raka na debelem črevesju za mezdo služil nekomu in se slepil, da je to tvoje poslanstvo. Ker tako razmišljamo, smo kot družba dolgočasni. Zaradi tega se delimo na dve vrsti ljudi. Na nesrečne in tiste, ki se jemljejo preresno.

Si prodoren opazovalec in spreten izluščevalec vedenjskih vzorcev, trendov in deviacij … Čemu pravzaprav služi to predalčkanje in posploševanje? A je to tvoj način soočanja s svetom, način premagovanja angsta?

Najverjetneje gre za premagovanje angsta, kljub temu pa se predalčkanje in posploševanje še vedno sliši preveč slabšalno. Živimo na ravni zemlji, ki je do konca popredalčkana in posplošena. Take nas dela ideološki aparat, ki smo mu izpostavljeni 24/7. Vsi jemo avokado, gledamo Netflix in fotkamo iste motive za na Instagram, ob tem pa mislimo, da smo unikatni in svobodni.

»Živimo na ravni zemlji, ki je do konca popredalčkana in posplošena.«

Identitete ne izbiramo več sami, pač pa nas na podlagi algoritmov in parametrov izbere sama. Takšno je bistvo vseh marketingov. In onkraj marketinga ne obstaja nič. Tudi ta intervju je v resnici marketing, ki bo določeno skupino ljudi, ki si domišlja, da je izbrala neki identitetni format, na koncu prepričal, naj kupi zvezek mojih jamranj.

Pogosto se izrekaš proti pretiranemu ukvarjanju s tem, kaj je zdravo (ali/in etično) jesti, proti šminkerskemu ekobiofanatizmu, kot si ta pojav poimenoval sam. In kakšen je potem videti tvoj krožnik?

Od nedelje do četrtka sem vegan, ki občasno meditira, potem pijanec in vsejed. In to je čista resnica.

Eden od tvojih fetišev in tarča kritik so poleg rumenega tiska tudi reklame. Se mogoče spomniš, katera je bila tista prva, ki ti je dvignila lase?

Ne spomnim se prve, se pa spomnim zadnje. V oglasu za prestižni avto zaslišimo glas Alana Wattsa, ki predava o živeti tukaj in zdaj, nato pa nam drugi glas obljubi, da bomo svobodni, če bomo za samo 600 na mesec skočili v ta avto. To je res presežek.

V eni od kolumn pišeš o času kislih kumaric in prideš do ugotovitve, da bi bil svet boljši, če bi se v nekem trenutku vsi nehali ukvarjati s 'pomembnimi' stvarmi in razmišljali samo še o tem, katere vitamine uživati, da bomo lepše porjaveli …

To je bil najverjetneje sarkazem, ki meri na to, da v iskanju smisla bivanja ne bomo nič srečnejši, če poslušamo neskončne traktate o oblikovanju nove vlade ali če se ukvarjamo s temami s predzadnje strani časopisa, kjer se najdejo maščobe omega tri in podobno. Kaj pa je v resnici pomembno v življenju? Kdo to določa? Urednik? Oglaševalec? Politkomisar?

Neuresničljivi sen srednjega razreda: je problem samo v tem, da smo preveč 'komot'?

Ja, seveda smo preveč komot, ker smo načrtno vzgojeni pasivci in si format življenja, identiteto in posledično pripadnost dobesedno potegnemo s spleta ali televizije, kot da bi bila aplikacija. S tem pa nevede pristanemo na to, da bo naša usoda nesreča. Kajti hiperprodukcijsko pretiravanje in konzumersko devastacijo planeta poganja čista nesreča ‒ to, da smo nasedli, da nam do sreče manjka samo še pet nalepk iz Špara. Nesreča je problem, ne fosilna goriva.

Si že našel tretjo pot med levaki in desnohlinci?

Ja. Hosto!

Ob branju tvojih kolumn se človek najprej samo hahlja, potem pa se ga počasi polasti nekakšen pesimizem, razočaranje, celo resigniranost. A v resnici že živimo v idiotkraciji?

Tako globoko, da je ne znamo več misliti. Samo poglejte našo demokracijo. Šele eksces in fabricirani problemi nas lahko politično mobilizirajo, medtem ko so razvojni koncepti popolnoma v ozadju. Artikulirana utopija je umrla.

Kako živeti, da človek ohranja dotok svežega zraka na podstrehi, prevetrenost uma?

Ne vem. Ko izvem, povem.

A si tudi ti (zdaj te citiram) 'model, ki je do konca zvest svoji lastni nebulozi? Antijunak, ki, vedoč, da bluzi, vztraja na napačni strani?'

Vprašanje je neugodno, saj ponuja idejo, da gre vedno za pravo in napačno stvar. Tako banalizacijo nečesa, kar je tako kompleksno kot življenje samo, moramo preseči. Pravila igre naj bodo ohlapna, znotraj njih pa naj vsakdo živi svojo nebulozo. Seveda na način, da svojimi bivanjskimi aktivnostmi ne prizadene gorja soljudem in sonaravi.

A res verjameš, da je moškost tabu? Da ste moški ogrožena vrsta?

Moški nismo ogrožena vrsta, saj smo statistično še vedno preveč dominantni. Prej bi rekel, da je moškost kot identiteta ali kvaliteta postala žrtev politične korektnosti, pozitivne diskriminacije ženskosti in upravičene slabe vesti moških, ki smo ženskam šele par let nazaj dali volilno pravico in dvesto let nazaj priznali, da imajo tudi dušo.

V nekem pogovoru si izjavil, da te navdušujejo ljudje z močnim prepričanjem, da ti jih je izziv vabiti v oddajo Spetek. Koga imaš v mislih v prihodnosti?

Pojma nimam, koga bi še. Malo sem že sit oseb iz sveta javnih in prepoznavnih, ker gre ne glede na to, ali so glasbeniki, igralci, novinarji ali akademiki, v glavnem za pretirano resen odnos do samega sebe. Mogoče pa ne bom nikogar več.

Za kaj se danes splača iti na barikade?

V barikade množic ne verjamem, saj živimo na barikadah vsiljenega življenjskega sloga in jih branimo z vso svojo bitjo. In ko bo stvar, ki smo jo sami izbrali in izvolili, eskalirala v fašizem, bomo skočili na barikade? Sami proti sebi? Vsak naj ima svojo barikado, zgrajeno iz iskrenih lastnih izmislekov, pa ne bo gneče na cestah.

»Vsak naj ima svojo barikado, zgrajeno iz iskrenih lastnih izmislekov, pa ne bo gneče na cestah.«

Kaj te je vodilo skozi življenje – razum ali čustva?

Življenje.

Kako si svoje delo pojasnil otrokoma?

Učimo ju, da oči nima službe, ampak tu pa tam kaj dela. Včasih sedi za računalnikom in kadi, včasih pa striže živo mejo.

Si bil kdaj pripravljen na kompromise?

Najraje ne.

Kaj po tvojih izkušnjah ljudi najbolj 'premakne'? Katere teme pri radijskih poslušalcih izzovejo najsilovitejše odzive?

Takih se izogibam, ker siloviti odzivi niso namen naše radijske postaje. Kot dobro ocenim tisto vprašanje, ki nas po koncu debate pusti v razmisleku in ne razdeljene na tiste, ki mislijo prav, ter one, ki to počno narobe.

V nekem intervjuju si izjavil, da se (katere koli) volitve dobijo s konstrukcijo prepričanja. Zadnji mesec nam je postregel z bolj ali manj mojstrskimi prizadevanji v tej smeri. Je kdo, ki je po tvojem mnenju po domiselnosti prijemov prekašal druge?

Ah, dolgcajt!

Če se za konec vrneva k prežvečenemu klišeju o sinu, drevesu in knjigi … Kaj v življenju ti še predstavlja izziv? Doseči status dopisnika iz Šentvida?

Ker sem že dopisnik iz Šentvida, večjih ciljev in izzivov nimam. Rad bi prevozil Reli Dakar in se v dvanajstih urah dvanajstkrat s kolesom spustil po Dolskem grabnu. Aja, pa na motorju bi si končno rad nastavil karburator tako, da bi pri 1/8 plina dobil optimalno moč. Pa da mi ne zmanjka čikov.