Kako je delal dr. Janez Drnovšek?

AvtoricaTina Mlakar Grandošek

Fotoarhiv Mladinske knjige

Thumbnail
6 min
  • DELI

Dr. Janez Drnovšek je deset let po smrti še vedno ena najmarkantnejših osebnosti v slovenski politični zgodovini. Bil je eden redkih, ki je znal mirno in preudarno razorožiti še tako hude (politične) nasprotnike, prepričati neprepričane, nagovoriti tiste, ki niso želeli poslušati. Kako mu je to uspevalo, je povedalo nekaj njegovih najtesnejših sodelavcev. Svoje izkušnje z njim so objavili tudi v zborniku Janez Drnovšek, ki je izšel v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije.

Kakšen vodja je bil?

Dr. Lucija Čok, ki je bila nekaj časa v Drnovškovi vladi ministrica za šolstvo, znanost in šport, ga je opisala kot veliko avtoriteto. Med ministri in njim je vedno obstajala spoštljiva in profesionalna razdalja.

Če je imel kdo drugačno mnenje od njega, ga je Drnovšek strpno poslušal, na dolgovezna argumentiranja pa se je odzval z izrazom utrujenosti, je pa znal brezplodne debate tudi hitro in odločno ustaviti.

Kako se je pogovarjati s predsednikom vlade?

Dr. Tea Petrin, nekdanja ministrica za gospodarstvo, se ga spominja kot človeka, ki je pripravljen prisluhniti mnenju drugih, so pa zanj vedno šteli argumenti. Če so ga prepričali, je znal spremeniti mnenje – četudi na račun političnih nesoglasij.

Znan je bil po tem, da je reči vnaprej dobro premislil in je na sestanke prihajal dobro pripravljen. Verjetno je tudi zato lahko v razgovorih takoj prišel do bistva, ni ovinkaril in je takoj povedal, kar je želel povedati. Včasih pa so sogovorniki začutili, da o nekaterih vidikih noče debatirati. Kar je želel ali moral zamolčati, je preprosto zamolčal.

Izbiral najboljše

Imel je še eno zelo dragoceno sposobnost: za svoje najtesnejše sodelavce in ministre je znal izbrati posameznike, ki jim je zaupal. Je pa njihovo delo tudi budno spremljal in ni ničesar prepuščal naključju.

Veliko ministrov v njegovi vladi je potrdilo, da so delali samostojno, so pa na seje vlade, ki so potekale v resnem, a sproščenem vzdušju, vedno prihajali pripravljeni.

Zahteven vodja

Drnovškova poslovna sekretarka Jana Pogačnik je priznala, da delo z njim sprva ni bilo preprosto: »Imel je zelo zahteven način dela, saj je imel izkušnje kot predsednik nekdanje Jugoslavije.

Zelo dobro je poznal protokol in nam je postavljal kar zahtevna vprašanja; enako je bil zelo vešč na področju računalništva, kar je bilo za naše računalničarje prijetno presenečenje.«

»Zmotite me samo, če bo vojna!«

Drnovšek ni maral, če so ga zmotili med razgovori, kaj šele med sprejemi drugih politikov ali tujih državnikov. Enkrat je svoji poslovni sekretarki omenil, naj ga med sprejemi zmotijo, samo če bo vojna.

Tako je sekretarka za eno od svojih bolj odgovornih službenih nalog štela odločitev o tem, kaj storiti, če predsednika v ne najbolj primernem trenutku pokliče kateri od ministrov …

Pri delu ni gledal na uro

V kabinetu predsednika so delali dolgo in predano. »Tudi pred prazniki, je povedala Jana Pogačnik. »Ko so druge službe že lahko odšle predčasno domov, je kabinet delal do večernih ur. V tajništvu se je delalo od jutra do večera.

Ničesar ni prepustil naključju in tudi on je običajno odhajal domov v poznih večernih urah. Ko je odhajal, je velikokrat rekel, da bo njegov kuža spet hud, ker je tako pozen.«

»Ko so druge službe že lahko odšle predčasno domov, je kabinet delal do večernih ur.«

Kritičen do napak

Ker so bile delovne naloge v kabinetu zelo natančno razporejene, je takoj vedel, kdo ga je kaj polomil, če je prišlo do napak. Ponavljanja napak ni dopustil. Zelo je bil kritičen tudi do ljudi, ki so veliko kritizirali in obsojali.

In vendar je zaupal v ljudi

Bil je strog in odločen vodja, a njegovi tesni sodelavci so ga poznali kot sočutnega človeka, ki je – predvsem v zadnjih letih – pokazal veliko posluha za sočloveka. Znano je, da so mu pisali ljudje z različnih koncev Slovenije, ki jih je življenje postavilo pred težke preizkušnje.

Velikokrat jim je prisluhnil, odpisal ali kako drugače pomagal. Tako je na primer s svojega računa poravnal položnice neki mamici, ki se je znašla v hudi finančni stiski, na pomoč je priskočil tudi dekletu s cerebralno paralizo in mnogim drugim.

In kaj je bilo bistveno?

»Mislim, da je bilo bistveno to, da sem bil vedno navajen delati samostojno in razmišljati z lastno glavo, tako da me povsem nove situacije niso presenetile in sem bil vedno vnaprej prepričan, da bom našel kakšno rešitev, pa naj bo situacija še tako huda,« je povedal v intervjuju z zgodovinarjem in politikom Jankom Prunkom, objavljenem v napetem obdobju pred plebiscitom.

Vsekakor misel, ki bi si jo lahko v teh časih za uho zapisal vsak staro- ali novopečeni politik. Pa tudi čisto navaden smrtnik.