Arto Paasilinna, finski specialist za humor

AvtoricaMarjanca Mihelič

Fotoarhiv Mladinske knjige in Frédéric Louradour

Thumbnail
7 min
  • DELI

Na Finskem so knjige Arta Paasilinne 'obvezno darilo' za očetov dan. Na Češkem ga opisujejo kot pisca moške literature, Francozi kot specialista za črni humor, Italijani kot kultnega finskega pisca. Založniki so ga opisali kot del finske jeseni: tako kot vsako leto jeseni odpade listje, vsako jesen izide tudi njegov roman.

Do zdaj so bili njegovi romani prevedeni v 35 jezikov, v skupni nakladi več 10 milijonov izvodov. Po njegovih romanih so samo na Finskem posneli sedem filmov – najnovejša je francoska ekranizacija Tulečega mlinarja (film z naslovom Cornélius, le meunier hurlant je režiral Yann Le Quellec, premiero je doživel maja letos, v glavnih vlogah pa nastopata francoska igralca Bonaventure Gacon in Anaïs Demoustier). V slovenščino so bili poleg Tulečega mlinarja prevedeni še romani Očarljivi skupinski samomor, Zajčje leto, Dedu za petami, Gozd obešenih lisic, Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski služabnik, Srečni človek, Prikupna struparka, Na lovu za spominiDeset prisrčnih trmoglavk, z letnico 2018 pa še Ladjar z lepimi stopali. Pri Mladinski knjigi se je od leta 2005 prodalo več kot 40.000 izvodov njegovih knjig.

Napete in humorne zgodbe, ki razkrivajo tudi drugo plat

»Pišem o ljudeh in za ljudi,« je avtor izjavil pred leti v pogovoru za Svet knjige in dodal: »Pod površjem, ki daje videz napete in humorne zgodbe, se skrivajo krute teme: smrt, samouničenje, mučenje, celo konec sveta, skratka vsi človeški svetovi.«

Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). V glavnih vlogah nastopata francoska igralca Bonaventure Gacon in Anaïs Demoustier.
Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). Foto: Frédéric Louradour

Paasilinnove knjige so hitro našle pot do bralcev in oblikovale množice resničnih »fenov« njegovega pisanja. Romani se »fajn« berejo, polni so domislic in humornih vložkov. Vendar avtor kot natančen opazovalec skozi pripoved z užitkom ošvrkne človeško pritlehnost, očarljivo in hkrati obešenjaško razkroji temačni naboj tabu tem, kot je recimo samomor, in je kritičen do družbenih kalupov.

Na Finskem so ga kritiki sprva zavračali, saj je bil po njihovem mnenju preveč bran in priljubljen, da bi bil lahko kvaliteten. Evropskih kritikov pa navidezno lahkotno branje in velike naklade niso tako motili. Po številnih nagradah, med drugim je prejel tudi prestižni Giuseppe Acerbi Premio Litterario in Prix Littéraire Air Inter v Bordeauju, so potem tudi doma priznali, da je izvrsten pisatelj.

Šarmantna mešanica žanrov in humorja

V čem torej tiči šarm Paasilinnove pripovedi? V svojevrstni mešanici kriminalnega žanra, pripetljajev iz življenja malega človeka in finskih tantadrujev, ter fantastičnih elementov, zabeljeni s svojevrstnim črnim humorjem. Čvrsta kompozicija besed in stavkov ne zahaja na opisovalske stranpoti, saj avtor smelo vleče niti pripovedi in izrisuje značaje.

Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). V naslovni vlogi je nastopil igralec Bonaventure Gacon.
Prizor iz filma Cornélius, le meunier hurlant (Cornélius, tuleči mlinar). Foto: Frédéric Louradour

Rdeča nit romanov je izstop junaka iz sveta, ki ubija njegovo posebnost in čustvenost. A ker zna avtor vse obrniti na svetlejšo plat, delujejo romani na bralca spodbudno, celo terapevtsko. Popestrijo jih pestri drobci, ki odsevajo finske značilnosti, kot je npr. pogosta uporaba savne, krajevne in druge pikantnosti, precej nastopajo tudi živali.

Zajčje leto in skrivnost sreče

Paasilinna je bil dolga leta novinar. A ker se mu je zdelo njegovo delo vse bolj plitvo in brez pomena, kot je dejal sam, je pri triintridesetih letih novinarski poklic obesil na klin, da bi lahko napisal knjigo.

Nastal je roman Zajčje leto, očarljiva zgodba o novinarju in fotografu, ki sta se lepega poletnega večera vozila malodušna in »trmasto zatopljena v svoje drobnjakarske misli, pri čemer sploh nista opazila, kako bedno je takšno potovanje«.

Vtem je nedaleč na nizki vzpetini poskakoval zajčji mladič in prevzet nad poletjem postal sredi ceste. Fotografovi otopeli možgani se niso odzvali dovolj hitro. Top udarec – in zajček je z zlomljeno nogo obležal v travi.

Naključni dogodek se je izkazal za usodno srečanje, ki je časopisnega urednika preusmerilo na novo pot. Sprožil je reševalno akcijo in rešil zajčka pa tudi sebe samega. Naveličan zakonskega življenja in delovne rutine je ponovno odkril živo iskro upora. Z zajčkom v stranskem žepu suknjiča je izbral svobodo in obudil svoje bistvo – človečnost. Kot Paasilinna je pustil delo pri časopisu. Z zajčkom je potoval po deželi, se preživljal s priložnostnimi deli, spoznal novo čedno žensko, užival v stiku z naravo.

Od »fanta gozdov« do pisatelja svetovnih uspešnic

Tovrstno »klateštvo« je poznal tudi Paasilinna sam. Od trinajstega leta, preden je postal novinar, je opravljal fizična dela. »Bil sem fant gozdov, sekal sem les, ga splavljal po rekah, delal na zemlji, ribaril, lovil,« je povedal v intervjuju. Bil je skratka vse, kar obstaja tudi v njegovih romanih. V življenju je stremel k takšni stopnji standarda in samostojnosti, da se ga bodo, kot je izjavil v omenjenem pogovoru, »zlobneži na daleč ogibali«.

Roman Zajčje leto je postal čez noč velika mednarodna uspešnica, preveden je bil v vrsto tujih jezikov, bil nagrajen na Finskem in v tujini, po njem so posneli tudi film.

Pri Mladinski knjigi so pred poletjem že tretjič natisnili ta, že skoraj legendarni Paasilinnov roman, kot žepnica je izšel še roman Deset prisrčnih trmoglavk, poskrbeli pa so tudi za novost: prevod romana Ladjar z lepimi stopali, finske komedije zmešnjav.